29. DOKgodek: Nika Autor

18. oktober 2022 (20:00) - 20. oktober 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.

Vabljeni k ogledu filmov Razglednice (2010) in Obzornik 670: Gozdovi so rdeči (2022) ter raziskovanju govorice filmskega jezika Nike Autor, ki ga boste v torek, 18. oktobra, lahko prebirali pod filmoma.

Nika Autor je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Po študiju v Ljubljani je opravila doktorski študij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Ukvarja se z raziskovanjem dokumentarnih ustvarjalnih praks s poudarkom na formi filmskega eseja, video instalacije in fotografije. Preučuje teme, povezane z migracijami, pravicami delavk in delavcev in politiko spomina. Njena dela so bila prikazana v mnogih muzejih, galerijah in na festivalih doma in v tujini, zanje pa je prejela tudi številne nagrade in priznanja. (Venice Biennial, Künstlerhaus Wien, Maxxi, Jeu de Paume, Garage Moscow, Viennale, Crossing Europe, Toronto International Film Festival,International Film Festival Roterdam, JEUNJU, etc.)
Je soustanoviteljica Obzorniške fronte, kolektiva ustvarjalcev s področja filmske, vizualne in politične teorije in umetnosti.


FILMA BOSTA ZA OGLED DOSTOPNA OD 18. 10. 2022 OD 20:00 DO 20. 10. 2022 DO 24:00.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Razglednice, režija Nika Autor, Slovenija, 2010, 9 min

Kompilacijski video predstavlja re-montažo posnetkov izhajajočih iz arhiva Radiotelevizije Slovenije, ki so predstavljali poročanje o migracijah med letoma 2000-2008. Re-montaža kot vizualna analiza na novo razvršča podobe, ki prikazujejo brezimne posameznike in posameznice in kažejo na oblikovanje življenj, ki so viktimizirana in kriminalizirana.


Obzornik 670 - Rdeči gozdovi, režija Nika Autor, Slovenija, 2022, 9 min

Film premišljuje o rezilni žici postavljeni na poljih in v gozdovih ob meji Evropske unije in obravnava gozd kot politični prostor. Kraj, v katerega je vpisana zgodovina tajnih zatočišč in tajnih praks solidarnosti v različnih kontekstih, časih in obdobjih.

»Pesnitev o sodobni biooblasti, ki jo je skovala Nika Autor (Obzornik 670 – Rdeči gozdovi in celotna trilogija begunstva), s svojimi plamtečimi barvami ožari našo politično pot. Le redko naletiš na mojstrovino, ki bi bila bolj kolektivno nepogrešljiva.« Nicole Brenez


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


Govorimo o filmskem jeziku

Tesnoba in odprtost v filmski glasbi

Filma Nike Autor Razglednice (2010) in Obzornik 670: Gozdovi so rdeči bi se – znotraj njenega opusa – najbrž težko bolj razlikovala. Če so Razglednice narejene iz že obstoječih posnetkov migrantov, ki jih je posnela RTV Slovenija (nekateri zaradi negativa delujejo kot posnetki nadzornih kamer), je Autor za Gozdove po drugi strani uporabila filmski trak, ki s svojo zrnatostjo sliki podeli mehkobo; obenem pa so kakršnikoli ljudje iz vizualnega materiala odsotni, vidimo predvsem gozd in bodečo žico, ki jo zaraščajo drevesa in grmičevje. Eden od ključnih razlogov razlike v atmosferi obeh filmov pa predstavlja uporaba zvoka oz. glasbe.

Za Razglednice, ki sprva izmenjaje prikazujejo migrante in policijo, zajetje migrantov, njihovo pregledovanje, nastanitev v azilnem domu, iz katerega pogledujejo izza rešetk, je značilno dvoje: najprej, »diegetski« zvok, ki je oz. bi nastal skupaj s sliko, je povsem odsoten. Ne slišimo torej ne glasu migrantov, ne policije, ne zvokov prostorov, v katerih se nahajajo, oz. okolice nasploh. Že to dejstvo samo po sebi ustvarja učinek izolacije in ločenosti od sveta. Pri tem pa je seveda ključno to, kaj se nahaja na mestu zvoka, in sicer gre za nizkofrekvenčni t. i. »drone«: zvok, ki je brez ritma in brez melodije, na stalno isti liniji, in je pri produkciji filmov asociiran z občutji groze, tesnobnega pričakovanja, klavstrofobije, stiske (velikokrat se ga uporablja v grozljivkah). Gre skratka za maso temnega zvoka, ki preoblikuje RTV novinarski material iz poročila predvsem v tesnobno občutje, kar gledalca veliko bolj poveže z migranti.

In ravno v tem smislu Drevesa ponujajo neko povsem drugačno občutje: za glasbeno podlago je namreč uporabljena celotna skladba »Deep Waters« iz albuma Ocean Songs avstralskega benda Dirty Three, ki se s svojimi dobrimi 16 minutami popolnoma prekriva z dolžino filma. Skladba skupaj s podobami gozda, rdečimi presvetlitvami filmskega traku in podnapisi, ki govorijo o gozdu kot o prostoru solidarnosti (tako v odnosu gozda do migrantov, ki jim nudi zaščito pred policijo, kot v odnosu rastlin znotraj gozda), vse pa poudarja ton skladbe, ki deluje valujoč, odprt, povsem nasprotno od Razglednic, zbuja upanje. Skladba nima nobenega vokala, je popolnoma instrumentalna – violina, kitara, mestoma komaj slišni bobni, na trenutke tudi klavir, tamburin –, uvršča pa se v žanr post-rocka s folk primesmi, kar daje izrazito liričen zvok. Na trenutke deluje – tudi v skladu z naslovom skladbe in albuma – kot valovanje vode, ki se skoraj umiri, nato pa začne spet ritmično naraščati, pri čemer se pridružuje vedno več inštrumentov. Ravno zaradi tega skladba podpira film v njegovi utopični ideji, nakazuje neko premikanje in odprtost.

Prav to je tisto, kar je povsem odsotno iz drona, ki ga lahko slišimo v Razglednicah, kar se konec koncev povezuje tudi s tem, da se film zaključi s podobo migrantov, ki gledajo izza rešetk azilnega doma kot iz zapora. V tem smislu se glasba in podoba medsebojno podpirata in ustvarjata zaprt, klavstrofobičen in tesnoben občutek, ki je povezan tudi z nizkofrekvenčnim zvokom, ki deluje, kot da nekam napreduje, čeprav je ves čas isti (kar je recimo sorodno tudi temi stalnega vračanja, ki jo doživljajo migranti v poskusih preboja v Evropo). Nasprotno je v Gozdovih glasba ves čas v prelivanju, napredovanju, gibanju, skoraj že potihne v enem samem inštrumentu pa potem zopet narašča, ko se pridružijo skoraj vsi, s čimer ustvarja optimističen učinek, ki je konec koncev podprt tudi z mehko podobo, posneto na filmski trak.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.