28. DOKgodek: Marija Zidar

11. oktober 2022 (20:00) - 13. oktober 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.

Vabljeni k ogledu filmov Odpuščanje (2021) in Tihotapci identitete (2015) ter raziskovanju govorice filmskega jezika Marije Zidar, ki ga boste v torek, 11. oktobra, lahko prebirali pod filmoma.

Marija Zidar, novinarka in režiserka, je diplomirala iz novinarstva, angleškega jezika in književnosti ter doktorirala iz sociologije na Univerzi v Ljubljani. Pri filmskem ustvarjanju zasleduje temeljito raziskane zgodbe o družbenih vprašanjih, z intimnim, občutljivim in empatičnim vizualnim pripovedovanjem. Za RTV Slovenija je kot scenaristka sodelaovala pri treh srednjemetražnih dokumentarnih filmih in enega režirala. Film Odpuščanje je njen prvenec.


FILMA BOSTA ZA OGLED DOSTOPNA OD 11. 10. 2022 OD 20:00 DO 13. 10. 2022 DO 24:00.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Odpuščanje, režija Marija Zidar, Slovenija, 2021, 82 min

V odmaknjenem albanskem visokogorju je po večletnem sporu med dvema družinama ubito 19-letno dekle. Leto pozneje je njen morilec v zaporu, njegov brat, bratranec dekletovega očeta, pa s svojo družino še vedno živi le lučaj proč. Medtem ko se žalujoča družina v iskanju podpore obrne na lokalnega škofa, se v spor vmeša vodja nevladne organizacije za spravo iz prestolnice. Predstavi se kot mediator po Kanunu, starodavnem albanskem plemenskem pravu, ki je bil med komunizmom zatrt, in ki od plemena žrtve zahteva, da se ali maščuje ali spravi s storilčevim plemenom. Vodja organizacije poskuša pri vernem očetu doseči, da bi morilčevi družini ne le odpustil, v krščanskem duhu, pač pa da bi se z njimi spravil. Napetost se stopnjuje, dokler oseba, ki je ves čas tiho stala v ozadju, končno ne spregovori. 

 Observacijski dokumentarec, ki je nastajal v obdobju petih let, z edinstvenim dostopom prvič doslej prikaže pronicljiv, ženski avtorski pogled na patriarhalno družbo, ki je ujeta med napol pozabljeno preteklostjo in nestabilno sedanjostjo.


Tihotapci identitete, režija Marija Zidar, Slovenija, 2015, 54 min

Meje so resna stvar. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo 'švercal' električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti in zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo. Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v tem kolažu obmejnih vinjet s svojim 'defenderjem' vrne v svoje kraje ter potuje po obeh straneh današnje slovensko-italijanske meje, nekdanjem območju prepustnice. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje.

vir: RTV Slovenija


Govorimo o filmskem jeziku

Dramatizacija govorečih glav

Da bi se približali specifiki dokumentarnega stila Marije Zidar in obenem tudi trasirali prehod od njenega prvega celovečernega dokumentarnega filma Tihotapci identitete (2015) k Odpuščanju (2021), lahko začnemo z enim najbolj običajnih in najpogosteje uporabljanih prijemov dokumentarnega filma, in sicer z govorečo glavo. Govoreča glava govorca ponavadi izolira od dramatizirane situacije in mu ponudi prostor, kjer lahko izraža refleksijo, pripoved, misli, emocionalno stanje neposredno v kamero. V dokumentaristiki Marije Zidar pa lahko opazimo popolno odsotnost klasičnih govorečih glav, zato nas bo zanimalo predvsem, kaj se nahaja na njenem »strukturnem mestu« in na kakšen način kot gledalci dobimo informacije, ki jih v bolj konvencionalnih formah dokumentarnega filma dobimo iz govorečih glav.

Pri Tihotapcih identitete, ki raziskujejo kraje in ljudi na območju slovensko-italijanske meje (nekdaj »območje prepustnice«), je v osrednji vlogi novinar in dolgoletni dopisnik z različnih koncev sveta Ervin Hladnik Milharčič. Prav njegova prisotnost pomembno vpliva na formo filma: nobeden od govorcev, pa naj bosta to kantavtorja Iztok Mlakar in Drago Mislej - Mef, pesnica Antonella Bukovaz ali drugi prebivalci na meji ni postavljen pred kamero v smislu govoreče glave, ki bodisi odgovarja na vprašanja, se pogovarja z režiserko za kamero ali pa zgolj govori svojo zgodbo. Vsi so namreč v dialogu s Hladnikom Milharčičem, ki v filmu ni zgolj v vlogi spraševalca oz. klasičnega novinarja, ki stoji za kamero, ampak je ves čas v kadru, v živem pogovoru z akterji. Tako tudi informacije in občutja, ki nam jih posredujejo njegovi sogovorci, veliko bolj delujejo vpeti v razne situacije, ki jih sprožajo Hladnik Milharčičevi obiski; pri tem se tudi prizori z različnimi sogovorci po montažnem rezu ne vrstijo eden za drugim, ampak je vmes velikokrat prisotna Hladnik Milharčičeva potovalna tranzicija (recimo vožnja v avtu po regionalni cesti). S to režijsko-scenaristično odločitvijo se zgodita dve stvari: instanca spraševalca postane vidna, postane eden od akterjev filma, medtem ko postane prisotnost kamere oz. instance za kamero kot da nevidna.

V Odpuščanju lahko vidimo, kako Marija Zidar omenjeni prijem še bolj radikalizira. V večkrat nagrajenem dokumentarcu gre za zgodbo o dveh družinah v albanskem visokogorju, ki sta zapleteni v krvno maščevanje, saj je bila ubita hči ene od družin. Pri reševanju tega spora se dogaja antagonizem med zakonom Kanona, ki dovoljuje pravico do maščevanja, in krščansko tradicijo, v imenu katere se poziva k odpuščanju. Prav v tem smislu v zgodbo vstopi tudi tretji akter, mediator med sprtima stranema, ki poskuša doseči pomiritev konflikta.

Odpuščanje je formalno gledano dokaj blizu igranemu filmu: pred nas vrsti dramatizirane situacije, ki se očitno dogajajo v realnem času. Figura, kakršna je bil Hladnik Milharčič v Tihotapcih, je praktično odsotna, čeprav lahko opazimo njene sledi pri mediatorju Gjinu Markuju, predsedniku Komiteja za vsenarodno spravo: ta namreč potuje od Gezima, očeta ubite hčere, do Frana, ki jo je ustrelil in je zdaj v zaporu, do Pjetera, Franovega brata, ki se mora prav tako opredeliti do zločina. V tem smislu – podobno kot v Tihotapcih – Marija Zidar sledi mediatorjevi poti. Izpovedi oz. stališča, ki jih omenjeni akterji izrekajo, tako zopet niso prisotni v formatu govoreče glave, ampak v dramatiziranih situacijah, ki so dramatizirane ravno zaradi prisotnosti mediatorja, ki z vsakim od njih v medsebojnem dialogu poskuša priti do skupne rešitve.

Pri tem pa lahko seveda opazimo razliko med Gjinom Markujem in Ervinom Hladnikom Milharčičem, ki delujeta kot gledalčeva avatarja v svetu filma: če je Hladnik Milharčič v kadru prisoten predvsem kot spraševalec oz. iniciator pogovora, tisti, ki ga zanima, kaj mu bo lahko sogovornik povedal o življenju na meji, je Marku obenem tudi sam eden od akterjev s svojimi interesi, s svojo agendo, s katero trči ob druge, kar se še posebej vidi ob koncu filmu, ko je tudi opazen preobrat v perspektivi: kljub temu da je Zidar kar nekaj prizorov v Odpuščanje namenila tudi Gezimu, očetu ubite hčere, njegovemu delu, žalovanju in to izpostavila z bližnjimi plani njegovega obraza, je Odpuščanje s svojo menjavo perspektiv gledalca vendarle najbolj približalo mediatorju Markuju, ki med temi perspektivami dejansko potuje (podobno kot Hladnik Milharčič potuje med različnimi prebivalci ob meji).

Preobrat, ki se zgodi ob koncu filma, je ravno preobrat v sami perspektivi: ko enkrat dobi besedo Gezimova žena Vera, ki je do takrat tihotno postavala ob robovih kadra, izbruhne vsa bolečina izgube in večletnega sovraštva med družinami in odpuščanje ter pobot med družinama se naenkrat zazdi nemogoča naloga. Kot rečeno: nemogoča se gledalcu lahko zazdi ravno zaradi tega, ker je režiserka zamenjala mesto njegovega avatarja v filmu in s tem perspektivo, ki jo je obrnila od mediatorja Markuja k materi Veri.

Prav v tem smislu je Odpuščanje tudi režijsko bolj kompleksen film od Tihotapcev identitete: če je namreč pri slednjih skozi celoten film prisotna figura Ervina Hladnika Milharčiča, ki usmerja in vodi pogovore z ljudmi (z izjemo Tolmina, kjer smo priča pogovoru moških več generacij za mizo) ter ostaja dominantna perspektiva dokumentarca, ki se vije od začetka do konca, se figura mediatorja Markuja sprva raztopi v še enega od akterjev v sporu med družinama, ki ima svojo agendo, dokler se njegova perspektiva ob koncu filma povsem umakne na račun perspektive žalujoče družine, ki se mora spopasti z izgubo. S tem je tudi Marija Zidar naredila odločnejši korak proti dokumentarnemu filmu, ki bolj kot na izpovedi oz. pripovedi stavi na zajetje različnih dramatičnih situacij; morda zajetje ni ravno najbolj posrečen izraz, saj implicira določeno objektivnost situacije. A Marija Zidar prav z menjavo perspektiv v svojem observacijskem dokumentarcu pokaže, da še tako nevidna režijska roka in navidezno neposeganje v situacijo v sebi skriva izbiro zornega kota.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.