27. DOKgodek: Mako Sajko

4. oktober 2022 (20:00) - 6. oktober 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.

Vabljeni k ogledu filmov Promiskuiteta (1974) in Samomorilci, pozor (1967) ter raziskovanju govorice filmskega jezika Maka Sajka , ki ga boste v torek, 4. oktobra, lahko prebirali pod filmoma.

Mako Sajko, scenarist in režiser, se je izobraževal na Visoki filmski šoli v Beogradu in se izpopolnjeval v Parizu in Münchnu. Večinoma je režiral kratke, dokumentarne filme s socialnimi temami. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za film Samomorilci, pozor!, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo, bil dokumetrano ime leta 2013 po izboru festivala DOKUDOC in leta 2021 nagrado Franceta Štiglica.


FILMA BOSTA ZA OGLED DOSTOPNA OD 4. 10. 2022 OD 20:00 DO 6. 10. 2022 DO 24:00.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Promiskuiteta, režija Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija), 1974, 10 min

Promiskuiteta
Promiskuiteta

Veliko vzrokov je za osamljenost sodobnega človeka, ena od posledic pa je nezmožnost doživljanja intenzivnih ljubezenskih čustev, ki omogočajo trajnejšo zvezo z enim partnerjem. Prehitra zamenjava partnerjev čustveno siromaši človeka in pušča posledice.


Samomorilci, pozor!, režija Mako Sajko, Slovenija (Jugoslavija), 1967, 13 min

Problem samomora med mladimi v Sloveniji. Značilni primeri, prikazani prek pričevanj družine in znancev umrlih.

*Film je v srbohrvaščini in nima podnapisov. Priložena je datoteka s prevodom pripovedovalčevega govora v slovenščini.

Prevod Samomorilci, pozor!


Govorimo o filmskem jeziku

Obešenjaški vs resni narator

Filma Promiskuiteta (1974) in Samomorilci, pozor! (1967), ki ju je posnel legendarni režiser kratkih dokumentarnih filmov Mako Sajko, se po tonu popolnoma razlikujeta. To sicer lahko na prvi pogled pripišemo obravnavanim tematikam, spolnosti proti samomorom, a po drugi strani Sajko razliko v tonu dosega tudi po formalni plati. In tu je pomembna predvsem vloga pripovedovalca v offu.

Za lahkoten, šaljiv, tudi komičen ton Promiskuitete namreč ni toliko ključen vizualni material, ampak uporaba različnih zvočnih efektov in pa vloga pripovedovalca Jurija Součka. Ta se namreč ob določenih besedah zaustavlja ter jih celo pokomentira, zaradi česar deluje, kot da tekst ni zgolj pripravljen vnaprej in ga narator – kot smo sicer vajeni iz večine dokumentarcev – zgolj prebere, ampak kot da ga sproti tudi komentira oz. se odziva nanj. Komičnost dodatno poudari prisotnost sekundarnega naratorja, Oliverja Telbana, ki glavnemu naratorju razloži določene besede, kot da jih ta ne bi razumel, s čimer razbija dikcijo, ki bi sicer delovala veliko bolj strokovno, in vanjo vnaša sproščenost.

Samomorilci, pozor po drugi strani vsebujejo veliko bolj konvencionalnega naratorja, ki nas vodi po izbrani temi. Prav zaradi tega že sama prisotnost njegove besede oz. glasu deluje bolj objektivno, resno, saj ni nikakršnih medklicev, odzivov na prebrano, vprašanj itd., ampak nas sistematično vodi po temi samomorov in njihovih vzrokov. Po drugi strani pa glas naratorja ni vseprisoten kot pri Promiskuiteti, ampak dobijo glas in podobo tudi svojci žrtev, ki pojasnjujejo vzroke za samomor ali ugibajo o njih, skratka razkrivajo ozadje. Prav ta bližnji plan na svojce toliko bolj podčrta resnost obravnavane tematike.

Povsem hipotetično: če bi se v Promiskuiteti znašla oseba, ki bi recimo govorila o neželeni nosečnosti in izkušnji splava, spolnih bolezni ali celo samomorov mladoletnih oseb, ki jih dokumentarec omeni povsem ob koncu, bi se ton filma popolnoma spremenil. A ker o tem govori narator, ki nekatere od teh podatkov bere z začudenim glasom, druge pa preverja pri svojem sogovorniku, sekundarnemu naratorju, ostane ton filma – kljub nakazanim »težjim« temam – vseskozi komično-obešenjaški. In še druga hipoteza: če bi v Samomorilcih govoril le narator, ne pa tudi posamični primeri, bi bil sam dokumentarec še vedno pretresljiv, a na bolj faktični, popisovalni ravni, kot na ravni pričevanja določenim osebnim izkušnjam, ko kategorije različnih usod dobijo konkretne obraze.

Promiskuiteta in Samomorilci, pozor! sta torej filma, ki pri obravnavanih tematikah ubirata povsem drugačne pristope in s tem dosegata tudi različne učinke, ki jih ne moremo enostavno zvesti na obravnavano temo. Z načinom vpeljave naratorja določita osnoven ton filmov, po drugi strani pa je ta odvisen tudi od načina (ne)vključitve konkretnih oseb v dokumentarno temo. Tako ima Promiskuiteta tudi močnejši esejski pridih, saj je beseda tista, ki pogost predstavlja pomenski okvir podobam, medtem ko pri Samomorilcih sama izraznost obrazov akterjev deluje z intezivnostjo, ki presega naratorjev pripovedni okvir.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.