BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.
Vabljeni k ogledu filmov Konec in Franček in Otilija ter raziskovanju govorice filmskega jezika Vida Hajnška , ki ga boste v torek, 27. septembra, lahko prebirali pod filmoma.
Vid Hajnšek je nase opozoril s svojim magistrskim celovečernim dokumentarnim filmom Konec. Za njegove novejše filme, prav tako dokumentarce, sta značilni intima, ki jo vzpostavlja s protagonisti, in bližina, preko katere bistro in nevsiljivo naslavlja druge tematike. Ob ogledu zgodnjejših del postane jasno, da je ta pristop z njim že od začetka.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Konec, režija Vid Hajnšek, Slovenija, 2016, 75 min
Ovdovela babica, pogrebna govorka in upepeljevalec. Ker o smrti ne (z)moremo veliko povedati, govorimo o življenju.
Franček in Otilija, režija Vid Hajnšek, Slovenija, 2012, 14 min
Franček in Otilija sta upokojena mariborska kinooperaterja, ki sta doživela zlato dobo in zaton mestnih kinematografov. Nekoč mentor in vajenka, danes pa še zmeraj tesna prijatelja redno podoživljata filmske spomine, čeprav kino-sedanjost z njunimi spomini nima več kaj dosti skupnega.
Industrija v zvoku in podobi
Kar lahko opazimo pri obeh filmih Vida Hajnška, Franček in Otilija (2012) ter Konec (2016), so različne pripovedne niti, ki znotraj tematike uvajajo razcep perspektiv. Preprosto povedano: Franček in Otilija sta recimo upokojena kinooperaterja (ona je bila vrsto let njegova pomočnica), ki pa imata izrazito drugačen odnos tako do preteklosti kot do razvoja medija filma. Podobno v Koncu: po eni strani avtor prikazuje svojo babico in njeno intimo, tudi soočanje z vprašanjem minevanja, po drugi strani pa sledi govorki na pogrebih, gospe Onič, prek katere spoznamo bolj industrijsko-poslovni del pogrebne dejavnosti. Oba filma poleg človeškega pomembno vključujeta tudi »strojni« dejavnik: v Frančku in Otiliji projektorsko mašinerijo, v Koncu pa upepeljevalnico. A ravno način predstavitve strojev je morda najbolj očiten trenutek, kjer se filma razlikujeta.
Direktor fotografije Jan Perovšek v Frančku in Otiliji pri upodabljanju filmske mašinerije s kamero upočasnjeno drsi ob kinematografskih aparaturah, ki so v temnomodrikasti svetlobi kadra osvetljene z belo barvo. Ta jim podeli poseben blesk, nek naklonjen, spoštljiv, fascinanten pogled na aparature je poudarjen z uporabo počasne klavirske sonate Gašperja Piana. Kamera se v naslednjem kadru zapelje z druge strani, pri čemer je bil izveden tudi premik iz srednjega v bližnji plan, tako da se zdaj znajdemo še toliko bliže staremu projektorju, osvetljenemu s kovinskomodrikasto svetlobo. Temu sledi še počasen travelling po prostoru, kjer so spravljeni leseni stoli za obiskovalce. Kombinacija osvetljave, gibanja kamere in klavirske glasbe ustvari rahlo nostalgično patino in poudari romantičen odnos do filma iz časov filmskih projektorjev in filmskega traku (kar nekaj vizualnega materiala predstavljajo ravno arhivski posnetki, tako kinematografa kot tudi Frančka in Otilije, v zaključni špici je opazno prisoten tudi zvok filmskega projektorja).
Razlika pri Hajnškovem prikazovanju strojev – in posledično pri njegovem filmskem ozaveščanju industrije v ozadju neke dejavnosti – pride v Koncu močno do izraza. Konec se še bolj opazno deli na dve perspektivi: poleg avtorjeve babice in gospe Onič iz Pogrebnega podjetja Maribor je opazen še tretji element, ki je sicer časovno najmanj prisoten, in sicer prostor upepeljevalnice. Razlika z deli babice in gospe Onič je v tem, da tu ni prisoten nikakršen dialog z zaposlenimi, da – v nasprotju z babico in gospo Onič, ki sta zastopani v srednjih in bližnjih planih ter ki pripovedujeta v kamero – ti niso prisotni kot pripovedovalci-protagonisti, kvečjemu kot akterji, ki jih kamera opazuje pri delu ali pri neobveznem pogovoru na odmoru med delom. S tem Hajnšek še toliko bolj poudari neosebno-industrijsko-službeno plat enega od procesov pogrebne mašinerije.
Pri tem je tudi očitno, da pri prikazovanju upepeljevalnice ni prisotna nikakršna glasba, da je zvok po eni strani poudarja vizualno podobo ognja, da se velikokrat pojavi piskanje stroja, ki zahteva delavčevo intervencijo, da so skratka v ozadju stalno prisotni zvoki mašinerije. Tudi svetloba kadrov je velikokrat klinično bela, s čimer toliko bolj poudari hladno delovno okolje, ali pa izrazito temna, s čimer tudi zaposleni vizualno ne morejo toliko izstopiti v fokus. Vendar pa je treba poudariti, da prizori v upepeljevalnici niso zgolj distancirani, industrijski, kar pride do izraza proti konca filma: v intenzivnem bližnjem planu razplamtenega ognja opazujemo sežig (neznanega) pokojnika, kjer Hajnšek tudi gledalcu dopusti prostor za lastne projekcije – zaradi sosledja filmskih dogodkov (babičina izpoved o moževi smrti, pogreb sestre gospe Onič in njen oseben govor) tudi ta sežig postane za gledalca veliko bolj osebno-emocionalno nabit. To gre seveda tudi na račun tega, da Hajnšek temu sežigu časovno najdlje posveti, da je intenziven tako na vizualni kot zvočni ravni.
Hajnšek skratka pri obeh filmih portretira industrijo za neko panogo in ravno v primerjavi obeh filmov lahko vidimo razliko v prikazu te industrije: če so filmski projektorji še navdani z romantično patino, ki jo poudarita svetloba in glasba, potem so krste in stroji v upepeljevalnici prisotni bolj kot neka mašinerija, kjer so predvsem poudarjeni zvoki teh strojev, v kombinaciji z občutno manj estetizirano osvetlitvijo.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
