BAZA SLOVENSKIH FILMOV
V torek, 17. maja, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. 23. DOKgodek, zadnji v tej sezoni, se bo zaključil v četrtek, 19. maja, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.
DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.
V desetem filmskem izboru 2. sezone predstavljamo filma, Selfie brez retuše (2016) v režiji Vincija Vouga Anžlovarja ter Ljubljana-Zagreb-Garaža (2018) v režiji Yuliye Molina.
Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega jezika v besedilu Govorimo o tempu avtobiografije, ki ga boste v torek, 17. maja, lahko prebirali pod filmoma.
POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 17. 5. 2022 OD 20. URE DO 19. 5. 2022 DO 24. URE.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Selfie brez retuše, režija Vinci Vogue Anžlovar, Slovenija, 2016, 53 min
Film se loteva ustvarjalnosti na drugačen, ne bi rekel psihoanalitičen, a vendarle samoočiščujoč in samokritičen način. Zgodba o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogua Anžlovarja. Osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerci, glasba v skupini in za filme, gledališče, kratki filmi. A prav vse v neke vrste konfliktnem stanju – spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Ljubljana-Zagreb-Garaža, režija Yuliya Molina, Hrvaška, 2016, 22 min
"Utopična vizija garaže kot studia, kjer živim, kuham in pijem čaj, se je sčasoma spremenila v skladišče stvari, spominov in vsega mojega življenja. Mislim, da moram naprej."
Selfie brez retuše (2016) Vincija Vogue Anžlovarja in Ljubljana-Zagreb-Garaža (2018) Yuliye Molina sta dokumentarna avtoportreta. Če je Anžlovar osredotočen na svoje življenje, delo in osebnost nasploh, pa se Molina posveča nekemu bolj specifičnemu trenutku odlašanja s selitvijo in čiščenjem garaže.
Razlika med filmoma je očitna predvsem na ravni tempa in razpoloženja. Selfi je zasnovan na način selfie posnetkov Vincijevih sodelavcev in prijateljev, ki govorijo o njem. Vsi ti posnetki so izrazito dinamični: najprej zaradi tega, ker se večina govorcev premika (hodijo, se vozijo), zaradi česar je kader stalno v gibanju, k razgibanosti pa še toliko bolj pripomorejo stalni jump-cuti znotraj govora določene osebe. S tem tudi govor postane očiščen vse navlake, misel je pohitrena.
Nasprotno lahko opazimo pri L-G-Z: tu so kadri statični in dolgi, v njih se pojavljajo Yuliya Molina, njene prijateljice in družina, s katerimi se pogovarja o trenutni situaciji, ki se tiče selitve in nahrčkanih materialov. Prav trajanje kadrov in njihova nepremičnost toliko bolj poudarijo počasnost in vmesnost njene situacije.
Pri tem pa lahko pri obeh filmih opazimo tudi prelome s prevladujočim formalnim načinom naracije. Ker sta oba filma na nek način portreta, kadri v Selfieju večinoma prikazujejo ljudi, ki govorijo o Vinciju, medtem ko kadri v L-G-Z večinoma kažejo Molino s prijatelji in družino. Skratka, ko prikazujeta določeno osebo, bodisi prek govora o njej bodisi prek nekih situacij, ne prihaja do situacije plana-kontraplana, ko bi se znašli v pogledu osebe, ki jo opazujemo. To je opazno ravno zaradi tega, ker se zgodi v nekem trenutku L-G-Z: ko Molina pospravlja garažo, jo opazujemo v za film značilnem statičnem kadru, a po montažnem rezu naenkrat pred sabo vidimo vrt; po planu-kontraplanu se torej znajdemo v poziciji njenega pogleda. Prav v tem trenutku se zgodi tudi »vsebinska« sprememba, ko Molina odnese nek star skiro – še eno od stvari, ki jih je nabrala v svoji polni garaži – sosedovim otrokom, kar je eden ključnih momentov v čiščenju garaže in premiku naprej.
Pri Anžlovarju se formalni zlom zgodi na drugačen način: ves čas filma so – poleg kakšnih arhivskih posnetkov – prisotne govoreče glave, ki govorijo o njem (in tudi pri tem lahko opazimo določeno razliko: ko govorijo njegovi prijatelji in sodelavci so kadri dinamični in zaznamovani z jump-cuti, ko pa govori psihoterapevt, ki ne govori neposredno o njem, ampak o borderline osebnostni motnji, za katero naj bi trpel, so jump-cuti sicer še vedno prisotni, a je kader statičen, saj govorec sedi in ga vidimo v srednjem planu, kjer je vidna njegova celotna figura, medtem ko so ostali govorci – v selfie načinu – posneti v bližnjem planu). Na koncu filma, ko se Anžlovar po mnogih letih sreča s svojo mamo, pa nismo več priča govoreči glavi, ampak prizoru njunega srečanja. Tega kamera nekaj časa kaže neposredno, nato pa se umakne in srečanje spremljamo prek reakcij na obrazu njegove sestre. Tu tudi kamera izkaže diskretnost in distanco do nekega intimnega in čustveno nabitega momenta.
Selfie brez retuše in Ljubljana-Zagreb-Garaža tako kažeta povsem različne možnosti avtobiografskega dokumentarnega portreta, ki se v primerjavi obeh filmov kaže predvsem v tempu pripovedi, ki ga zaznamuje nasprotje dinamičnega in statičnega kadra in tudi vpeljava zarez v kader z jump-cuti, ki se jih poslužuje Anžlovar.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
