21. DOKgodek: Filmski pripovedovalec

3. maj 2022 (20:00) - 5. maj 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


V torek, 3. maja, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. 21. DOKgodek se bo zaključil v četrtek, 5. maja, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.

DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.

V osmem filmskem izboru 2. sezone predstavljamo filma, Naslednja postaja Kiosk (2021) v režiji Jasne Hribernik ter Labod (2021) v režiji Evelin Bizjak, Neje Rakušček, Monike Rusak, Ružice Anje Tadić in Tjaše Tomc.

Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega jezika v besedilu Govorimo o filmskem pripovedovalcu, ki ga boste v torek, 3. maja, lahko prebirali pod filmoma.


POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 3. 5. 2022 OD 20. URE DO 5. 5. 2022 DO 24. URE.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Naslednja postaja Kiosk, režija Jasna Hribernik, Slovenija, 2021, 72 min

Abesinija
Abesinija

Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«. Saša Machtig je "rdeči kiosk" K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi "H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce. Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov.



Labod, režija Evelin Bizjak, Neja Rakušček, Monika Rusak, Ružica Anja Tadić in Tjaša Tomc, Slovenija, 2021, 7 min

Labod
Labod

Delavci tovarne Labod obujajo spomin na čas, ko je bilo vse v redu. Njihova utopija je razpadla, ostale so le svoboda spomina in sledi časa.


Govorimo o filmskem pripovedovalcu

Naslednja postaja Kiosk (2021) Jasne Hribernik in Labod (2021), ki je nastal v okviru Luksuz produkcije v režiji več avtoric (Evelin Bizjak, Neje Rakušček, Monike Rusak, Ružice Anje Tadić in Tjaše Tomc) sta na prvi pogled zelo različna filma. Prvi je portret legendarnega slovenskega (industrijskega) oblikovalca Saše Mächtiga in njegovega Kioska, ki je dosegel celo slovito MoMo. Labod je na drugi strani kratki eksperimentalni dokumentarec, ki prikazuje ostanke propadle tovarne Labod v Krškem in pričevanja o njej.

V Labodu kamera prikazuje notranje prostore zapuščene tovarne, ki jih obrašča rastlinje, v offu pa lahko slišimo kratke pripovedi bivših delavk. A te ne pripovedujejo neke širše zgodbe, s katero bi lahko razumeli kontekst propada tovarne, ampak le drobne detajle, ki se tičejo proizvodnje in vzpostavljanja delavske skupnosti. Avdio-vizualni spoj ustvari občutek, da so glasovi delavk iz offa kot nekakšni duhovi, ki se oglašajo iz davno zapuščenega prostora. Prav ta struktura, ki ne vpeljuje nikakršne velike zgodbe, razlage okoliščin, zgodovine tovarne, časov njenega uspeha – kot recimo to počne celovečerni dokumentarec Tomos: narejeno v Jugoslaviji (2018), ki govori o nekoč uspešni jugoslovanski firmi – ustvari nek prostor, iz katerega se tu in tam zabliska kakšen fragment celote, do katere nikdar ne dobimo dostopa. Kar pa je konec koncev močno pogojeno tudi s kratko formo dokumentarca.

Povsem nasprotno lahko opazimo pri Kiosku: tega usmerja velika pripoved, ki gledalcu nudi orientacijo po življenjski zgodbi Saše Mächtiga, ki jo ves čas prisoten tudi z razlago in pripovedjo v offu. Ravno njegov glas v offu služi kot močan orientacijski element, ki nam razlaga sliko, ki jo vidimo, dogodke, njihov kontekst: film je bogat z arhivskim vizualnim gradivom, načrti, maketami, ki jih Mächtig z glasom avtoritete stalno opomenja, jih umešča v realnost. Takšen glas avtoritete, ki bi vodila pripoved, ki bi osredinjala film, je iz Laboda odsoten, kar bi lahko nasploh prepoznali kot značilnost eksperimentalnega dokumentarca: kljub pripovedim delavk, ki spremljajo podobe praznih prostorov (v katerih se včasih pojavi plesalka), je Labod veliko bolj odprt, kar je seveda posledica dejstva, da ne nudi neke velike pripovedi glede okoliščin tovarne.

Tu lahko prepoznamo še eno razliko v poziciji obeh dokumentarec: če je Kiosk osredotočen na idejnega avtorja Kioska, tistega, ki je vodil kreativni proces in ki lahko gledalcu razloži ozadje nastanka, vplive popularne vesoljske tehnologije v ’60 in novih filozofskih smeri, potem se Labod znajde na drugi strani produkcijskega procesa. Tu ni nikakršnega glasu bivših lastnikov ali (stečajnih) upraviteljev Laboda, ki bi s svojo pojavitvijo v dokumentarcu načeloma – ne nujno, odvisno od načina vpeljave – lahko nudili več orientacije, ki bi recimo v offu lahko pojasnjevali širše vzroke, ki so pripeljali h koncu tovarne.

Tako se eksperimentalna forma Laboda združi s pozicijo delavk, ki so bile na drugi strani odločanja o usodi tovarne in ki niti niso morale imeti neposrednega vpogleda v politiko firme. In tako se biografska forma Kioska združi s pozicijo avtorja, ki je vodil delovni proces in nam lahko s svojo prisotnostjo v offu nudi orientacijo po prostoru, glas avtoritete, ki ji pripisujemo pozicijo vednosti in ki poskrbi tudi za jasnost, transparentnost, razumljivost dokumentarca. Ti dve poziciji glasu v offu pri Labodu in Kiosku tako pomembno vplivata tudi na njuno formo, pozicijo (ne)vednosti in s tem povezano odprtost.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.