20. DOKgodek: Biografski film

26. april 2022 (20:00) - 28. april 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


V torek, 26. aprila, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. 20. DOKgodek se bo zaključil v četrtek, 28. aprila, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.

DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.

V sedmem filmskem izboru 2. sezone predstavljamo dva biografska filma, Fani Okič: Polepšali ste mi dan (2012) v režiji Eme Kugler ter Lenča Ferenčak (2013) v režiji Daphne van den Blink in Karla Verstrekena. Biografska filma, ki se vsak s svojim filmskim izrazom približa razmiljanju, čutenju, bivanju svoje portretiranke.

Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega jezika v besedilu Govorimo o dinamičnem gibanju kamere in bližini portretiranke, ki ga boste v torek, 26. aprila, lahko prebirali pod filmoma.


POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 26. 4. 2022 OD 20. URE DO 28. 4. 2022 DO 24. URE.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Fani Okič: Polepšali ste mi dan, režija Ema Kugler, Slovenija, 2012, 55 min

Fani Okič
Fani Okič

Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti.


Lenča Ferenčak, režija Daphne van den Blink in Karl Verstreken, Slovenija, 2013, 7 min

Abesinija
Abesinija

Lenča je upokojena igralka, ki živi v Ljubljani. Bere poezijo, hrani mačke in se, medtem, ko se sprehaja po mestu, spominja delčkov svojega življenja.


Govorimo o dinamičnem gibanju kamere in bližini portretiranke

Fani Okič: Polepšali ste mi dan (2012) Eme Kugler in Lenča Ferenčak (2013) avtorice in avtorja Daphne van den Blink in Karla Verstrekenasta, ki je nastal v okviru Luksuz produkcije, sta dokumentarna portreta, ki vsak na svoj način podčrtujeta prisotnost portretiranke, ki jo bomo opazovali predvsem prek načina gibanja kamere.

Ko Fani Okič govori, lahko – tudi v kontrastu z drugimi govorci – opazimo osrednjo značilnost dokumentarca, in sicer gre za gibanje kamere, s čimer dokumentarec razbija standardno formo govoreče glave. Kamera, za katero je odgovoren direktor fotografije Gregor Kitek, je namreč pri govoru Okič v stalnem gibanju, ki pa ne poteka po ravni horizontalni in vertikalni osi, ampak dela polkrožne, elipsaste gibe ter s tem poudari gibanje po prostoru. V tej vožnji kamere (oz. travelingu) se zgodi prehajanje iz bližnjega plana, ko je prisoten predvsem njen obraz, v srednji plan, kjer lahko vidimo celotno figuro. Ker torej kamera v svojem oddaljevanju od objekta (zoom-out) ni statična, daje občutek »naravnega« nihanja oz. gibanja, kot bi bila bilka ali krošnja v vetru, kar deluje v spregi z življenjskim zanimanjem portretiranke.

Če se spomnimo formalnih analiz filmov Boj za (2014) Siniše Gačića ali Venci vejli: Pojoči protest (2020) Mihe Možine: tam smo gibanje kamere pri snemanju različnih govorcev asociirali z njihovo večjo nezaneljivostjo, z rahlo distanco, ki jo režiser s takim gibanjem postavi med gledalca in govorca. In nasprotno: legitimnost izjave je bila najbolj poudarjena pri govorcih, ki so bili posneti bodisi v klasičnem televizijskem formatu doprsnega izreza bodisi v bližnjem planu. Za oba pa je bil značilen statičen kader.

Pri Fani Okič lahko opazimo, da imajo sorodni formalni prijemi v drugem kontekstu povsem drugo konotacijo. Gibanje kamere ob govoru Fani Okič ji ne manjša verodostojnosti, prej se zdi, da gre za način, kako pogledu in osebnosti Fani Okič dati nek formalno ustrezajoč izraz. Da ima takšna fluidna kamera, ki je v stalnem gibanju, privilegirano mesto, lahko še bolje začutimo ob primeru drugih govorcev: statični kadri tu morda niso toliko v funkciji poudarka avtoritete govorca, ampak njegove ali njene uradne pozicije izjavljanja. V primerjavi z gibanjem kamere pri Fani Okič delujejo ti kadri veliko bolj togi, zaprti, saj se ne odpirajo v stalno gibanje.

Gibi kamere so prisotni tudi v kratkem dokumentarcu Lenča Ferenčak. Ti so sicer manj opazni, a vendar pomembno vplivajo na doživetje portretiranke. Dokumentarec je namreč večinoma posnet iz roke (ex mano), kar pomeni, da se kader načeloma ne spreminja, a da je v njem stalno prisotno gibanje, vidno predvsem na njegovih robovih, ki ne držijo statičnega okvira, ampak stalno minimalno drsijo po vertikali, horizontali ter v prostor.

Zdi se, da tak status kamere, kjer kader ni fiksno postavljen, v tem primeru pomembno vpliva tudi na naš odnos bližine do portretiranca. Ker se Lenča Ferenčak ne izreka z neke uradne pozicije, ker ne izpričuje svojih stališč glede določenih problematik, ampak gre za njeno osebno izpoved, bi statičen kader – značilen za govorce, ki nastopajo z neke uradne/javne pozicije – kvečjemu vpeljal občutek distance, medtem ko snemanje iz roke v tem kontekstu ne deluje potujitveno in distancirano, ampak vpelje dinamiko in bližino do govorke.

Pri tem pa je zanimivo, da se oba dokumentarca, tako Fani Okič kot Lenča Ferenčak, proti koncu filma poslužita statičnega kadra. Pri Fani Okič se to zgodi z napovedjo naratorke v offu Romane Šalehar, ki uvede portretirankino izjavo, ki naj bi si jo gledalci dokumentarca še posebej zapomnili: to je tudi edini trenutek v filmu, ko je Fani Okič za nekaj sekund posneta v statičnem kadru, kot da bi dokumentarec želel njeno izjavo še dodatno podčrtati in poudariti kot neko bistvo – a po tej izjavi se kamera zopet začne gibati oz. oddaljevati od obraza govorke, forma se torej zopet sprosti. Tudi Lenča Ferenčak je po pripovedi zgodbe o svojem pokojnem možu in znani šali o boljši družbi v peklu, posneta v totalu, enem redkih statičnih kadrov, ko jo od daleč opazujemo, kako sedi na klopici pred ogromno hišo, kot bi se popolnoma izgubila: doslej je bila vedno videna v bližnjem ali srednjem planu, tu pa je od nas oddaljena in tiha. A tudi v tem primeru se ne zgodi dokončna zaprtost v statičnost, ampak je v naslednjem kadru, ki ga Ferenčak prečka od leve proti desni, zopet prisotno minimalno gibanje kadra, značilno za snemanje iz roke.

Tako nam Fani Okič in Lenča Ferenčak kažeta neko drugo pozicijo na statičnost in dinamičnost kadra in kamere ter na odnos, ki ga v povezavi s tem zavzemamo do portretiranke, ki nam jih prav uporaba takih izraznih sredstev dodatno približa.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.