BAZA SLOVENSKIH FILMOV
V torek, 5. aprila, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. 19. DOKgodek se bo zaključil v četrtek, 7. aprila, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.
DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.
V šestem filmskem izboru 2. sezone predstavljamo dva kratka filma, Rejnica (2014) v režiji Mihe Možine ter Neira, številka v sistemu (2012) v režiji Maje Pavlin. Oba filma se posvečata rejništvu v Sloveniji, vendar z različnih perspektiv. Če Neira pripiveduje o svoji izkušnji kot rejenka, v Rejnici odkrivamo plat zgodbe s strani skrbnice - rejnice. Svetloba je eden tistih elementov, ki ključno vplivajo na to, kakšen ton ima film in tudi, kako dojemamo nastopajoče, njihove pozicije in medsebojne odnose.
Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega jezika v besedilu Govorimo o učinkih svetlobe, ki ga boste v torek, 5. aprila, lahko prebirali pod filmoma.
POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 5. 4. 2022 OD 20. URE DO 7. 4. 2022 DO 24. URE.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Rejnica, režija Miha Možina, Slovenija, 2014, 29 min
Življenjski krog rejnice Bernarde se utaplja ter žari skozi preplet preteklosti in prihodnosti usodnih odločitev.
Neira, številka v sistemu, režija Maja Pavlin, Slovenija, 2012, 30 min
Nepopravljive posledice rejniškega sistema pri nas. Vsak otrok je zgodba zase - univerzalnega recepta za vzgojo ni, je zgolj univerzalna potreba vsakega otroka po toplini in ljubezni! Občutek zavrženosti v otroštvu posameznika zaznamuje in vpliva na njegovo delovanje danes.
Neira, številka v sistemu (2012) Maje Pavlin in Rejnica (2014) Mihe Možine obravnavata temo rejništva. Vendar lahko opazimo razlike v perspektivi tako v primerjavi obeh filmov kot tudi znotraj vsakega posameznega filma. Pri tem pomembno vlogo igra uporaba svetlobe.
Pri Rejnici lahko opazimo predvsem svetlobne kontraste: najtemnejši kadri, ko vidimo zgolj obris govoreče(ga), so tisti, kjer rejnica izpoveduje svojo življenjsko zgodbo. Tu niso vidni nobeni prostorski elementi razen ognja v kaminu, kar ustvarja vtis intimnega prostora. Temu so nasprotni dnevni, svetli, odprti kadri, ki variirajo od srednjega plana do totala in še posebej pridejo do izraza, ko kamera sledi rejenki, ki teče po travniku. Tu so še poltemni kadri, ki delujejo kot bi bili posneti ob mraku, ko recimo dokumentarec za nekaj časa da besedo rejničinemu sinu in njegovemu pogledu na svojo mamo. Pomembna figura pa je tudi rejenkin oče, ki se proti koncu filma nahaja v vedno bolj svetlih prostorih.
Neira takih svetlobnih kontrastov ne pozna, čeprav so tudi tu prisotne menjave v perspektivah. Neira namreč govori o svojem rejniškem otroštvu in mladosti, kadri, v katerih je prisotna pa so svetli in sončni, s čimer film poudari njeno perspektivo. A obenem ji sopostavi tudi pripoved njene sestre Slavice. Ta v nasprotju z Neiro, ki ne more razumeti odločitve staršev, da zapustijo svojega otroka, do mamine odločitve zavzema povsem drugačen odnos. Če se Neira večinoma nahaja v sončnem eksterierju, je Slavica večinoma v interierju, za mizo, kjer niso opazni učinki močnega vira svetlobe, ki bi rezultirali v rumenkasto-oranžnem tonu slike. Skladno z njeno pozicijo, da je potrebno razumeti tudi mamine življenjske odločitve, njena pripoved deluje bolj realistično, tudi zaradi uporabe bolj nevtralne svetlobe. Neira se po drugi strani nahaja v tako sončnih in svetlih kadrih, z rumenkasto svetlobo, da njena pozicija deluje že skoraj sanjsko, vsekakor pa manj realistično.
Zdi se, da je pri Neiri uporaba svetlobe načeloma v službi podpiranja nekogaršnje perspektive: bolj kot je svetlo, sončno, bolj prijeten je kader za pogled, bližja je perspektiva tega, ki se v kadru nahaja in govori svojo zgodbo (seveda pa lahko pretirana ali poudarjena uporaba dosega tudi nasprotne učinke, saj nas lahko odtuji od realnosti). Rejnica se bolj igra z odtenki svetlobe, saj se tudi v skoraj popolni temi znajdemo blizu govorki in njeni zgodbi. Obenem je opazna tranzicija glede svetlosti kadrov, kjer se pojavlja rejenkin oče: če je sprva prisoten v kadrih, kjer se svetloba meša z mrakom ali kjer niso opazni učinki vira svetlobe (kar povzroča ambivalentne občutke), potem v zaključnem kadru, ko skozi okno nanj in na hčerko, s katero skupaj igrata kitaro, pada sončna svetloba. Prav ta ključno pripomore k občutku obnavljanja njunega odnosa in pozitivnega tona konca filma.
Svetloba je eden tistih elementov, ki ključno vplivajo na to, kakšen ton ima film in tudi, kako dojemamo nastopajoče, njihove pozicije in medsebojne odnose.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
