17. DOKgodek: Portret umetnika

22. marec 2022 (20:00) - 24. marec 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


V torek, 22. marca, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. 17. DOKgodek se bo zaključil v četrtek, 24. marca, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.

DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.

V četrtem filmskem izboru 2. sezone predstavljamo celovečerni film Mož s krokarjem (2012) v režiji Sonje Prosenc ter kratki film Moj svemir (2020) v režiji Yuliye Molina. Filmski umetnici nam predstavita slikarska umetnika. Pri Možu s krokarjem raziskujemo kanon, ki ga je pustil slikar za sabo in kateremu se s svojim filmskim izrazom približa tudi režiserka, medtem ko se v fimu Moj svemir znajdemo v nemiru odkrivanja, vzpostavljanja in oblikovanja umetnice, ki je na začetku poti.

Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega jezika v besedilu Govorimo o dinamičnem in statičnem stilu, ki ga boste v torek, 22. marca, lahko prebirali pod filmoma.


POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 22. 3. 2022 OD 20. URE DO 24. 3. 2022 DO 24. URE.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Mož s krokarjem, režija Sonja Prosenc, Slovenija, 2012, 52 min

Meje
Meje

O Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili tudi o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Ob iskrenem pričevanju ljudi, ki so mu bili blizu in jih praviloma ne zakrivamo z drugo sliko, tečejo nedialoški prizori, delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah. Podajajo atmosfero prostorov Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam; ponoči ali v zgodnjem jutru. Film skuša gledalcu pričarati oris Tisnikarjevih (notranjih) svetov, v katerih sta se genialnost in magičnost prepletali z rutino navadnega človeka.


Moj svemir, režija Yuliya Molina, Hrvaška, 2020, 28 min

Moj svemir
Moj svemir

Moje vesolje sledi zapletenemu razmerju med materjo, rusko priseljenko, in njeno hčerko, feministično ulično umetnico. Nastja je 32-letna umetnica iz Hrvaške, znana po svojih muralih z vaginalnimi cvetličnimi motivi na zagrebških ulicah. Njena mati Galya dela kot turistična vodnica za rusko govoreče skupine in ne odobrava hčerinega načina življenja. Imata veliko več skupnega, kot bi si želel priznati.


Govorimo o dinamičnem in statičnem stilu

Mož s krokarjem (2012) Sonje Prosenc in Moje vesolje (Moj svemir, 2020) Yuliye Moline sta dokumentarca o umetnikih, slikarjih in njunih življenjskih zgodbah. Prav status umetnikov pa generira dva povsem različna pristopa: če je Jože Tisnikar v Možu s krokarjem že pokojni, kanonizirani slikar, je Nastja Kljaić (poznana tudi pod umetniškim imenom Artikal) Mojega vesolja še uveljajoča se slikarka v začetku svojih tridesetih.

Jože Tisnikar je torej avtor, čigar slog je uveljavljen, in temu slogu se podredi tudi dokumentarec: tako v uvodnih, bolj atmosferskih pasažah, ki naj poustvarijo Tisnikarjev slikarski svet, kot v nadaljevanju, ko osrednje mesto zavzamejo govoreče glave, ki govorijo slikarjevo življenjsko zgodbo. Prav pri njih je opazen prevladujoč enoten stil: zamolkli zeleno-modri odtenki, temni prostori, v ozadju govorcev pa so opazne tudi tridelne kompozicije temnih (najverjetneje Tisnikarjevih) platen. Vse to ustvari vtis, kot da se govorci ne nahajajo v »realnem«, ampak v nekem izolirano-abstraktnem svetu Tisnikarjevih slik, za katerega sta zaslužna direktor fotografije Mitja Ličen in scenograf Vasja Kokelj.

Nasprotno je slog Mojega vesolja umeščen v povsem realne okoliščine, v stanovanja, mestne trge, vlake, bifeje-galerije, vrtove, naravo. Portret Nastje Kljaić in predvsem njenega odnosa z mamo je dramatiziran, osrednja tema pa je mamino (ne)priznavanje Nastjine homoseksualnosti in soočanje z njo, predvsem v obliki Nastjinih slik, na katerih pretežno upodablja vagine. O Nastji torej ne govorijo izpovedi govorečih glav njenih prijateljev, družine ali umetnostnih kritikov, ampak konkretne situacije, pravzaprav prizori, v katerih se znajde.

Film je sneman na observacijski način, kjer je prisotnost kamere kot-da nevidna, čeprav se nahaja povsem blizu dogajanja. Kadri večinoma niso statični, ampak – bolj ali manj opazno – posneti iz roke. Statičnemu se približujejo, ko Nastjina mama pripoveduje, ko igra na kitaro, ko z Nastjo sedita ob reki, a s prehodom v mesto postanejo – z nekaj izjemami – vedno bolj dinamični, ko se kamera znajde celo v tretjeosebni poziciji Nastjine mame in kasneje za trenutek tudi punce, ki bo kupila njeno sliko. Pri teh primerih je opazen stil snemanja iz roke.

A ko se zgodi najbolj dramatičen trenutek filma, kader postane spet statičen, iz njega pa so edinkrat odsotni vsi človeški akterji, prisotni so le elementi Nastjinega stanovanja (njene slike na paleti, pes na postelji) in detajli (njune slike z mamo na polici): v ozadju slišimo le glas Nastje in njene mame, ki imata napet in čustven telefonski pogovor. Ko se proti koncu filma mama oglasu v baru/galeriji, kjer razstavlja Nastja, prizor zopet uvede tretjeosebna perspektiva kamere, kar še poudari določeno napetost, ki obstaja glede pričakovanja mamine reakcije na Nastjine slike.

Tudi dokumentarec o Tisnikarju nam predstavi določene osebne napetosti v slikarjevem življenju, predvsem z ženo in sinom, ki o tem govorita iz prve roke, a pri tem se kompozicija kadrov, v katerih se nahajajo govorci, ne spreminja. Dinamiko Mož s krokarjem doseže na drug način: govoreče glave na ozadju tisnikarjevske atmosfere se izmenjujejo z arhivskimi posnetki dokumentarnih filmov Tisnikar (1978) Igorja Prodnika in Barve v prosekturi (1963) Franceta Kosmača, za katere je značilna opazna barvitost oz svetlost, ki je v kontrastu s siceršnjim tonom Moža s krokarjem. Dinamiko dokumentarca razgibajo še tisnikarjevsko navdahnjeni atmosferski prizori narave, za katere so značilni temni toni, meglice, silhuete, mrakobnost ne dneva ne noči, ki jih dopolnjuje minimalistična glasbena podlaga Damirja Avdića. Vse to je posneto iz stativa, kompozicije so natančno odrejene in niso podvržene stalnemu gibanju kot pri Mojem vesolju.

Če torej vizualni slog Moža s krokarjem poudarja zaokroženost in zaključenost nekega sloga, svojo dinamiko razgiba z arhivskimi posnetki; po drugi strani Moje vesolje opredeljuje bolj enoten stil, ki pa je sam po sebi bolj razgiban in odprt, saj nas postavlja v različne perspektive, pozicije, kar opredeljuje tudi gibanje kamere, ki prehaja od statičnega k dinamičnemu in torej s tem kaže na neko življenje in tudi avtorsko poetiko, ki je še sredi konfliktov, v gibanju in nastajanju.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.