BAZA SLOVENSKIH FILMOV
V torek, 15. marca, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. 16. DOKgodek se bo zaključil v četrtek, 17. marca, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.
DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.
V tretjem filmskem izboru sezone predstavljamo celovečerni film Boj za (2014) v režiji Siniše Gačića ter kratki film Venci vejli: Pojoči protest (2020) v režiji Mihe Možine. Dokumentarna filma se dogajata zdaj, pred nami, v kaosu protesta beležita dogajanje in iščeta odgovor na vprašanje; ne proti čemu, temveč za kaj se protagonisti borijo?
Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega kadra v besedilu Govorimo o iskanju boja v kadru, ki ga boste v torek, 15. marca, lahko prebirali pod filmoma.
POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 15. 3. 2022 OD 20. URE DO 17. 3. 2022 DO 24. URE.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Boj za, režija Siniša Gačić, Slovenija, 2014, 85 min
Mesec dni po začetku okupacije parka na Wall St. tudi na trgu pred ljubljansko Borzo protestniki postavijo šotore. V kritiki predstavniške demokracije in globalnega finančnega kapitalizma se združijo pod geslom »nihče nas ne predstavlja«, organizirajo se po principih neposredne demokracije. V času pomanjkanja družbenih alternativ se v kampu pred Borzo začne vzpostavljati skupnost, v kateri naj bi enakovredno odločali vsi posamezniki, združeni v svoji različnosti. Po uvodni evforiji pa velika ideja neposredne demokracije trči ob sodobnega človeka, v ospredje pridejo nasprotja.
Venci vejli: Pojoči protest, režija Miha Možina, Slovenija, 2020, 11 min
Pisana druščina nezadovoljnih Slovencev se v času pandemije zbere na nadvse šizofrenem protestu. Se bomo “Venci” nekoč le uspeli povezati z dovoljšnjo mero lucidnosti in substance, da obračunamo s preteklostjo in dosežemo želeni preobrat?
Avtoriteta govorca
Boj za (2014) in Venci vejli: Pojoči protest (2020) sta dokumentarca, ki upodabljata proteste: Boj za na način obzervacije, kjer se režiser Siniša Gačić nikdar eksplicitno ne pokaže (pri čemer je treba poudariti, da je bilo na terenu pet snemalcev in materiala torej ni snemal le on sam), medtem ko Venci vejli na način udeleženosti, saj se režiser Miha Možina (ki je obenem edini snemalec) tudi neposredno pogovarja s svojimi sogovorniki. Pri tem je zanimivo opazovati, kako se v dokumentarcih kaže avtoriteta oz. katera mnenja, izjave dokumentarec z določenimi formalnimi postopki podpre, od katerih pa se distancira.
Tako lahko pri Vencih Vejlih opazimo dva osnovna postopka: ko snema razne izbruhe posameznikov, so ti posneti v srednjem planu, kjer kader zajame njihovo telo v celoti, obenem pa lahko vidimo tudi njihov kontekst, kar nas postavi na distanco. Kot rečeno, ta distanca ni le posledica njihovih dejanj ali besed, ampak načina, kako so nam njihova dejanja in besede predstavljena.
Nasprotno namreč postane očitno pri Gačiću: ko je oseba, ki govori, v bližnjem planu, je v nekaterih primerih povsem izolirana od svojega konteksta, vidimo le njen obraz. V tem primeru je vsa gledalčeva pozornost in investicija namenjena zgolj govoreči osebi, ne pa tej osebi, postavljeni v določen kontekst. Pri tem lahko opravimo preprost test in preverimo, ali se v takem izoliranem bližnjem planu pojavi kakšna oseba ali izjava, s katero se res ne bi strinjali ali do katere bi bili vsaj v distanci. Večinoma ne; a poanta je ravno v tem, da četudi bi bila v bližnjem planu posneta neka izjava, ki bi bila nasprotna nekemu prevladujočemu stališču ali poziciji dokumentarca, bi nas bližnji plan investiral v to, da bi tej osebi oz. mnenju pozorneje prisluhnili.
Pri vsem tem si lahko predstavljamo nek pogovor, ki ga imamo v resničnem življenju: ko s pogledom begamo sem in tja, ko se zavedamo širšega konteksta, semaforja, ki se je v ozadju prižgal, avtomobilov, ki se vozijo mimo, je to znak, da nam pozornost, namenjena sogovorniku, beži drugam. Da smo odprti za dražljaje okolice. Nasprotno se zgodi, ko se v pogovor z nekom zares angažiramo, ko sogovorec potegne vso našo pozornost nase: takrat okolico na nek način postavimo v oklepaj, vidimo in slišimo predvsem sogovorca. In ko se zgodi tak fokus, ki je fokus bližnjega plana, takrat nas je sogovorec do te mere angažiral, da se znajdemo že skoraj v njegovi perspektivi oz. bolje rečeno: v perspektivi nekoga, ki temu sogovorcu verjame ali pa ki vsaj pozorno prisluhne, kaj ima ta sogovorec povedati.
Tako je tudi z bližnjimi plani, ki izolirajo govorca: podelijo mu neko legitimnost govora, legitimnost stališča. Če si predstavljamo: ko eden od protestnikov pred borzo razpreda o tem, kako je svoboda za anarhista nekaj, za njega nekaj drugega, za profesorja nekaj tretjega, bi takšen govor izpadel popolnoma drugače, če bi bil posnet v totalu ali srednjem planu, torej v kontekstu še dveh ali treh kolegov, ki sedijo poleg njega, h katerim nam lahko uide pogled, da preverimo njihove reakcije, kjer bi bil prisoten še trušč ozadja itd. A ker je od svoje okolice popolnoma izoliran, ker sta prisotna le njegov obraz in njegov govor, mu posvetimo vso svojo pozornost in zanimanje. Ko recimo nek gospod želi, naj mu nekdo pojasni pojem direktne demokracije, je z bližnjim planom obraza poudarjen v legitimnosti svojega vprašanja.
Ti postopki so še bolj očitni pri Vencih: če uporabljajo – kot omenjeno v uvodu – kadre z raznimi eskapadami protestnikov, kjer je tudi kamera stalno v premikanju, potem so toliko bolj opazni kadri z enim od sogovorcev, ki je prikazan v že skoraj klasičnem izrezu TV-dnevnika, v doprsnem portretu bližnjega plana, kjer je kamera statična: prav ta fokus na govorca in mirnost kamere, ki se ne trese in ki se ne premika, mu podeljujeta določeno mero nevtralnosti, torej objektivnosti in posledično verodostojnosti, avtoritete. Pri tem je zanimiv trenutek, ko se med izjavo kamera obrne stran od njega, saj njeno pozornost ujame druga oseba, ki je ravno začela nekaj vpiti. Podoben odvod bližnjega plana lahko opazimo tudi v Boj za, ko uokvirja profesorico na Filozofski fakulteti: bližnji plan jo sicer izolira, a ni statičen, kamera se med njenim govorom premika, kar prav tako poudari njeno prisotnost in torej zamaje videz objektivnosti, nevtralnosti.
Zanimiv je še en trnutek distance, ki se zgodi v Vencih: ko eden od protestnikov zavzame govorniško pozicijo, ga Možina sicer izolira od ostalih, iz žabje perspektive vidimo njegov doprsni portret in nebo v ozadju, pomembna pa je tudi kompozicija kadra: govorec se nahaja v desnem kotu, v levem pa plapola slovenska zastava. Gre skratka za trenutek, ki tako prek pretirane epskosti in tega, da govorec ne zavzema osrednjega položaja v kadru, poudari distanco.
V filmu Boj za je vendar potrebno poudariti, da stvari niso povsem enoznačne: ko spremljamo pripoved nekega Vegradovega delavca, je posnet v srednjem planu, kjer lahko opazujemo osebo, ki ga intervjuja, nekega drugega delavca, ki se sprehodi čez kader, a vsi ti momenti in sama kompozicija do delavčeve pripovedi ne vzpostavijo distance. Pomembno je tudi, da pri Gačiću srednji plani še zdaleč niso enoznačni in da tudi zato precej opredelitev prepušča gledalcu. Obenem pa lahko poigravanje s konvencijami bližnjega plana vidimo tudi pri Vencih, še posebej v zaključku, ko intervjuva harmonikarja na Prešernovem trgu. A tu tudi že sam režiser ruši avtoriteto njegove pozicije s tem, da ga neposredno izziva z vprašanji.
Skratka, pri dokumentarnem filmu ni pomembno le, kaj osebe govorijo, ampak tudi ali predvsem formalni postopki, prek katerih so ti govorci oz. akterji predstavljeni. To je še posebej pomembno pri observacijskem načinu, kjer se na prvi pogled zdi, da gre za nevtralen pogled, ki zgolj opazuje dogajanje, a ravno uporaba totalov, srednjih in bližnjih planov in njihovih odvodov kaže na pozicijo oz. perspektivo avtorja.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
