BAZA SLOVENSKIH FILMOV
V torek, 8. marca, vabljeni na DOKgodek - tedenski program slovenskih dokumentarnih filmov. Že 15. DOKgodek se bo zaključil v četrtek, 10. marca, ob polnoči. Drugo sezona je na programu vsak torek od 20. ure in vse do četrtka do polnoči.
DOKgodek v tej sezoni dodatno bogatijo spremljevalna besedila Govorimo o filmskem jeziku izpod tipkovnice filmskega kritika in teoretika, Roberta Kureta, v katerih spoznavamo filmski jezik, njegove značilnosti in formalnosti. Odkrivamo kako posamezni režiserji z rabo le-teh pripovedujejo zgodbo in nenazadnje prevprašujemo, kako izbrana filmska govorica vpliva na naše dojemanje zgodbe.
V drugem filmskem izboru sezone predstavljamo celovečerni film Zadnji ledeni lovci (2017) v režiji Jureta Breceljnika in Rožleta Bregarja ter kratki film Natur_Natur (2018) v režiji Karla Vouka. Oba dokumentarna filma s svojo zvočno kuliso zbujata močne občutke, nam približata kar nam je tuje in nam po drugi strani potujita, kar nam je vsakdanje. S tem ozvočita stoletja in tisočletja dolgo tradicijo bivanja človeških skupnosti v soglasju z naravo, ki jih obdaja in odmika industrializiranega sveta od takšnega bivanja.
Vabljeni k ogledu filmov in raziskovanju govorice filmskega zvoka v besedilu Govorimo o poslušanju filma, ki ga boste v torek, 8. marca, lahko prebirali pod filmoma.
POVEZAVI ZA OGLED FILMOV BOSTA DOSTOPNI OD 8. 3. 2022 OD 20. URE DO 10. 3. 2022 DO 24. URE.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Zadnji ledeni lovci, režija Jure Breceljnik, Rožle Bregar, Slovenija, 2017, 72 min
Zadnji ledeni lovci pripovedujejo zgodbo zdajšnje generacije lovcev iz inuitske skupnosti Vzhodne Grenlandije, kulture s 4000-letno zgodovino. To okolje je ustvarilo eno najbolj specializiranih lovskih kultur na svetu, v marsičem edinstveno in neprecenljivo. Toda svet Inuitov se spreminja s svetlobno hitrostjo. Posledično je njihova kultura tik pred izumrtjem. Film želi povedati zgodbo teh ponosnih lovcev, predstaviti njihovo izginjajočo kulturo in osvetliti problematiko domorodnih ljudstev.
Natur_Natur, režija Karl Vouk, Slovenija, 2018, 12 min
Film prikaže postopek pridobivanja rjavega premoga od sekanja dreves do renaturizacije dnevnega kopa. Že skoraj 100 let odkopavajo lužiške vasi in z njimi lužiškosrbsko kulturo. Od leta 1924 dalje je tako izginilo 136 vasi, od teh 125 lužiškosrbsko-nemških. Film postavi vprašanje o enakovrednosti ustavnega prava in varstva narave. Prispodoba izginulih vasi je ribnik, v katerega so premestili tisoče nižinskih urhov Bombina bombina. Akustična analogija za manjkajoče ravnovesje med človekovimi pravicami in zaščito narave je menjava tonskih posnetkov – nižinski urh vs zvočna kulisa dnevnega kopa.
GOVORIMO O FILMSKEM JEZIKU
V Zadnjih ledenih lovcih (2017) Jureta Breceljnika in Rožleta Bregarja so prikazani (izginjajoči) inuitski lovci na tjulnje na Vzhodni Grenlandiji, ki so v svojem lovu predstavljeni kot del naravnega cikla. Narava_Narava (2018) Karla Vouka po drugi strani deluje veliko bolj abstraktno: kadre gozda z začetka filma zamenja sekanje dreves in izkopovanje rjavega premoga, šele v zaključni špici pa izvemo, da so realni pogoji dokumentarca področja, kjer živijo lužiški Srbi, ki jim prav tako grozi izginotje.
Pri vzpostavljanju vzdušja naravnosti, harmoničnega ravnovesja Inuitov z naravo v Lovcih je - poleg fotografije Rožleta Bregarja, ki prek dronovskih posnetkov predstavlja že skoraj spektakularno pokrajino Vzhodne Grenlandije, kjer se s ptičje perspektive človeška infrastruktura povsem zlije s skalnatimi pobočji - pomembna glasba Mihe Petrica. Glede na to, da se Lovci večinoma dogajajo v kontekstu male vasi na Grenlandiji, je opazno, da v dokumentarcu večinoma ni uporabljena tradicionalna glasba tega okolja: inuitska glasba ni toliko glasbena podlaga filma, ki ustvarja atmosfero, ampak jo film naredi vidno, saj recimo na kratko predstavi enega od izvajalcev, ki igra na tamburinu podoben inštrument. Glasbo Lovcev torej zaznamujejo “zahodnemu ušesu” relativno poznani zvoki, ki imajo hipen emocionalni učinek in pomembno doprinašajo k atmosferi: gre za splošne zvočne pokrajine (ang. soundscapes), ustvarjene s sintesajzerjem, ki se jim pridružijo minimalistične klavirske ali kitarske melodije.
Glasba je v filmu zaradi tega komaj opazna, saj deluje, da podpira pripoved oz. v njej prisotna občutja: ko predstavlja probleme Inuitov, povezane predvsem s prepovedjo lova na tjulnje, in ko govorijo bruseljski birokrati, izraža komaj slišno tenzijo, medtem ko opazimo svetlejše, durovske melodije, ko govori o njihovem življenju. Učinek dokumentarca bi bil zagotovo povsem drugačen, če bi lov na tjulnje spremljala disharmonična, atonalna, skratka bolj modernistična glasba. Tako pa je lov podprt z glasbo, ki ostaja melodična, nevsiljiva in prispeva k občutku domačnosti. Kljub temu da smo priča tudi kakšnemu krutemu prizoru lova, je ravno glasba tista, ki podpira perspektivo celovitosti inuitske skupnosti in okolja, v katerem živijo.
Karl Vouk v svojem dokumentarcu Narava_Narava nasprotno gledalca opazno potuji: v začetne posnetke gozda kot zvočno-vizualne šume vstavlja sekundne posnetke industrijske mašinerije, a najbolj opazen formalni prijem filma je njegova zvočna krajina, ki jo je oblikoval Dean Stojčić, snemala pa Lara Vouk. Ko podobe gozda zamenjajo podobe podiranja dreves in industrijske mašinerije, ki koplje rjavi premog, se namreč ohrani začetni zvok ukanja, regljanja, cvrkutanja, čivkanja, skratka neka povsem gozdna atmosfera (zaradi česar se film uvršča v kategorijo eksperimentalnega dokumentarca). A to logiko Vouk v nekem trenutku tudi obrne: ko nam pokaže jezero, je zvočna pokrajina prepojena s škripanjem, ropotanjem in repetitivnim drdranjem mehanizacije.
Voukov film je ravno zaradi svoje eksperimentalne naravnanosti interpretativno odprt. S spajanjem zvoka narave in podobe industrije po eni strani med njima dela zarezo (v smislu: to bi moral biti gozd, ki ga slišimo, a so kopi premoga, ki jih vidimo), po drugi strani pa ju spaja in tudi industrijo ravno z uporabo gozdnega zvoka kaže kot del narave. Še več: ko postane narava v vidnem polju podprta z industrijskimi zvoki, se pokaže tudi njena produkcijska plat.
Če pri Naravi_Naravi industrija prevzame osrednjo vizualno – če ne že zvočne – podobo filma, jo Vouk z zaključnim oddaljevanjem kamere (zoom-outom), s širjenjem totala, postavlja v daljavo, kot da gre za prehoden moment same narave, ki se bo v njej zopet tudi izgubil. V nasprotju z Lovci, kjer so Inuiti osrednji akterji skupaj z naravo, medtem ko je industrija (še) odsotna, je v Naravi_Naravi (že) povsem odsotna izginjajoča skupnost lužških Srbov, tako zvočno kot vizualno: pomembno pa je, da ta odsotnost postane vidna šele v zaključni špici - do takrat odsotnosti same niti ne moremo opaziti.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
