Upornica

Tema sistemskega, v tem primeru policijskega nasilja, je ob naraščajočih množičnih protestih povsod po svetu povsem relevantna. V filmu se osrednji osebnosti poleg tega, da je postala tovrstna žrtev na shodu za katalonsko neodvisnost, posledično zgodi tudi medijski linč. V pisni vlogi jo avtorica in režiserka predstavi kot aktivistko, čeprav o njenem tovrstnem delovanju in prepričanju ne izvemo ničesar. Intrigantno postane takrat, ko se dokazovanje krivde preseli tudi v medije. Da bi se konstituirala kot junakinja, bi jo morala podpirati dejstva, pričevanja in izjave drugih, prav tako borcev za stvar. Če pa je postala zgolj naključna žrtev na napačnem kraju in ob napačnem času, ne glede na svoj angažma, kakor jo je avtorica označila v ustni predstavitvi pred komisijo, pa ostaja zgolj v poziciji žrtve, kar šibi kontekst in moč te filmske pripovedi.
Avtorica in režiserka je ob novicah o ženski, žrtvi policijskega nasilja in razgrete medijske debate, želela o tem izvedeti več. Zato je stopila v stik z njo, vstopila celo v njen intimni prostor in naj bi v filmu tudi sama nastopila. Tako je zanimivo in intrigantno zgodbo z močnimi nastavki za odmevno družbeno relevatno dokumentarno zgodbo spremenila v intimni portret žrtve nasilja, medijev in posledično apatične mlade ženske.
Filmi o naključnih žrtvah nasilja organov in eksploatacije medijev so, žal, čedalje bolj aktualni, vzbujajo empatijo in zavest o svetu, v katerem živimo. Dokumentarec o nekom, ki je doživel oboje, je lahko zanimiv za občinstva doma in v tujini, družbena kontekstualizacija pa bi spodbudila še širši in kompleksnejši razmislek.