Pošvedrani klavir

V "Pošvedranem klavirju" Miha Vipotnik mojstrsko raziskuje slovensko zgodovino in kulturo, vrtinec časa, ki povezuje preteklost z našo sedanjostjo. Film se odvija kot raziskovanje izgube, spomina in preobrazbe skozi prizmo zapuščenega klavirja Bösendorferja v kotu Studia 1 Radia Slovenija, ki v sebi nosi zgodbe, večje od njegovih črnih in belih tipk. V središču njegovega vizualnega in zvočnega vrtinca stoji Ciril Horjak, alias dr. Horowitz, čigar radijska prisotnost in interakcija z občinstvom dodajata filmu organsko dinamiko in sočutno raziskovanje. Horjakova sposobnost, da vpleta poslušalce v zgodbo, poudarja kolektivni spomin in pomen, ki ga nosi stari klavir, ter hkrati izpostavlja moč zgodbe in pripovedovanja. "Pošvedrani klavir" presega tradicionalne dokumentarne meje, je dokaz, da so lahko stari predmeti portal v razumevanje naše skupne preteklosti in pričevalci sprememb, ki oblikujejo sodobni svet. Preko te umetnine Vipotnik ne le ohranja, ampak tudi nadgrajuje zgodbo o klavirju, ki je postal simbol več kot le svoje fizične prisotnosti; postal je zgodba o izgubi, najdbi in neskončni možnosti pripovedi.

Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.

Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje.