MBX In production

Tema propada regionalnih identitet, zamrznjenega časa v prostoru in neuresničenih ambicij, konkretizirana okoli nedelujočega Letališča Edvarda Rusjana Maribor, je relevantna in razmeroma univerzalna.
Projektu daje izvirnost predvsem njegov osrednji protagonist - prazno lokalno letališče kot metafora mesta, ki ga je zgradilo in ki tudi samo ni realiziralo svojih preteklih ambicij. Avtorsko stališče je razmeroma razvidno: nedelujoče letališče postane projekcijsko platno osebnega in kolektivnega spomina, ki proizvaja kontraste med preteklostjo in sedanjostjo, mirovanjem in gibanjem, nostalgijo ter ambicijami ipd.
Projekt ima glede na ambicijo združiti lokalno posebnost z univerzalno temo predvsem festivalski potencial, na lokalni ravni pa v okviru art kino mreže ter televizijske in VOD distribucije.

Dokumentarni film o mariborskem letališču, ki ima vse razen potnikov. Skozi simbolno obravnavo odpira širša vprašanja o identiteti, prostoru, družbenem propadu in tihem vztrajanju posameznikov v praznini sistema. V središču je lokalno letališče, ki postane metafora za mesto Maribor in širše družbeno stanje. Prostor, kjer na videz vse deluje, a se nič ne zgodi oziroma prostor brez smisla. Glavni protagonisti filma so dolgoletni zaposleni letališča, ki vsakodnevno opravljajo svoja rutinska dela v objektih brez potnikov, ter člani Letalskega centra Maribor, ki z vzleti in padalstvi ohranjajo utrip letališča. Projekt vsebuje subtilni humor, ki ni na prvo žogo, temveč se izraža skozi emocijo razumevanja nesmisla kot je prisotnost ljudi v okolju brez funkcinalnosti. Kontrast med arhivskimi posnetki živahne preteklosti mariborskega letališča in današnjo tišino na letališču presega samo lokalno in odpira univerzalna vprašanja o času, tranziciji, nostalgiji, izgubi, hrepenenju in tem, kaj ljudem pomeni prostor brez vsebine. Preplet osebnih spominov in poetične interpretacije vsakdanjega absurda ustvarja dokumentarni film tudi o sodobni praznini bivanja. Letališče postane močna metafora ne le izgubljenih družbenih ambicij, temveč tudi položaja mesta Maribor v slovenskem prostoru.

Zgodba o opuščenem, sicer popolnoma obnovljenem letališču, odpira tematsko polje ene izmed absurdnih potez v sodobni slovenski državi in v dokumentarcu, kot ga je zastavil avtor, zadobi metaforično vlogo. Ob tem ne govori le o opuščeni in neuporabljeni gradnji, temveč tudi o ljudeh, ki so tam še zmeraj zaposleni in predani delu za letališče, ki ne obratuje. S tem dokumentarec širi in odpira tematsko polje z aktualnimi družbenimi in socialnimi konotacijami.
Avtor za osrednji lik filma vzame letališe, ki je običajno mesto največjega človeškega hitenja in vrveža ter odlična metafora današnjega sveta. A takšen koncept letališča sooči s primerom mariborskega letališče Edvarda Rusjana, ki je letališče brez potnikov, brez hitenja, gneče in vrveža ter s takšno atmosfero postane točka komentarja razmer v današnjem svetu.
Film ponuja precejšen potencial za domačo in mednarodno publiko, kar izhaja iz univerzalnosti izkušnje letališkega ambienta in njegove uporabnosti kot metafore za sodobni svet. Prazno letališče predstavlja izjemno vsebinsko in estetsko izhodišče, ki obljublja privlačno filmsko doživetje za širšo publiko.