Umrl je filmski režiser Tugo Štiglic

11. oktober 2022

V 76. letu nas je zapustil režiser in scenarist Tugo Štiglic. Da bo film njegovo poslanstvo, je spoznal šele kasneje. Najprej se je vpisal na arhitekturo, potem se je prepisal na umetnostno zgodovino in sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je diplomiral v prvem roku. Že kot desetletni deček je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in tudi mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo kasneje delal kot asistent režije. O svojem odnosu z očetom je povedal: »Da sem odraščal pod okriljem priznanega režiserja, se mi je včasih štelo v plus, včasih pa mi je bilo tudi v breme. Oče mi ni toliko pomagal, kot so mislili. Ni se vmešaval v moje delo. Pustil me je pri miru. Ni hotel vplivati name. Ko sem mu rekel, da bom režiser, je odgovoril le: 'Boš že videl.'«

Kot asistent režije je sodeloval še pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža in Ko zorijo jagode. O sodelovanju z režiserjem Matjažem Klopčičem pri filmu Sedmina je povedal: »Res, da je bil včasih siten, vedno zelo zahteven, a veliko sem se naučil od njega.«

V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi, dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.

Ime Tuga Štiglica je zagotovo med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma.

S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki (1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike, vnesel tudi popularno glasbo in ples. Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran, skupaj s Portorožem in solinami, vpisal na filmski trak za naslednje generacije, ki tudi danes na ta film niso pozabile in si ga vsako leto želijo ponovni ogledati na poletnih prizoriščih. V kinematografih si ga je ogledalo preko sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prix na filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint-Maloju in grand prix v Szegedu na Madžarskem.

Dve leti kasneje je Poletje v Školjki dobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel, saj je bil scenarij že spisan.

Po osamosvojitvi je za RTV Slovenijo posnel dva igrana filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot (1998), ustvarjenim po scenariju Igorja Karlovška, je pokazal ambicije bolj hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal stil in predvsem vizualno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80-ih in 90-ih let.

Štiglic je pozneje posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred 2. svetovno vojno.

V desetletjih delovanja na RTV Slovenija je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov, mladinskih oddaj ter radijskih iger.

Tugo Štiglic je leta 2016 ob canski projekciji restavriranega filma Dolina miru izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar – njihova človečnost.« To je začutilo tudi občinstvo na projekciji filma, ki je ganjeno spremljalo oba otroška igralca iz filma, ob Marku tudi Lotti (Evelyne Wohlfeiler) šestdeset let kasneje.

Leta 2018 je Tugo Štiglic prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Vir: Slovenski filmski center