BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Manifest lepoti užitka gledanja filmov v kinodvoranah.
Kino dvorane so čudoviti prostori. Ko vstopimo vanje s svojo povprečno vsakdanjostjo, so tudi te dvorane po navadi puščobne in vsakdanje. Ko pa ugasnejo luči v dvorani in filmsko platno postane nebo, na katerem zažarijo filmske zvezde, se skupaj z njimi preselimo v kraje in čase, kjer morda še nikoli nismo bili. Daljno postaja bližje, tuje postaja domače, nerazumljivo samo po sebi umevno. Začudeni odkrivamo v sebi svetove, za katere nismo vedeli, da jih poznamo. To je moč filmske umetnosti. John Berger, angleški pisatelj, scenarist, kritik in esejist pravi: »Film ni umetnost aristokracije ali buržuazije, film je popularen in potepuški. Na nebu kinematografije ljudje odkrivajo tisto, kar jim pripada poleg njihovega lastnega življenja.« Tako dojemam film kot gledalka. In tudi zato ga imam tudi kot igralka posebej rada. Pa naj gre za lahkotno komedijo ali t.i. art film, vedno je film ljudska umetnost. Čeprav smo igralci le en del ustvarjalcev, ki so za nastanek filma potrebni, smo za veliko večino gledalcev prvi in edini, ki smo odgovorni za uspeh ali neuspeh filma. Smo edini, ki jih publika ljubi in obožuje ali pa sovraži in prezira. Zato je naša odgovornost ogromna, pa čeprav so za končno podobo našega lika v veliki meri odgovorni drugi – režiser, montažer, pisec glasbe, direktor fotografije, snemalec, masker…itd. Zakaj še imam film rada? Poklicni igralci vemo, da si z gledališkimi vlogami ne postavljamo spomenikov. Vse, kar ostane za njimi, so le zapisi o njihovi odmevnosti v tistem času, ko smo jih odigrali v živo. Na zapise se ni dobro zanašati: vse prevečkrat so sad subjektivnega okusa, le redko so to objektivni in strokovni zapisi. S filmskimi vlogami pa se zapišemo v zgodovino neke kinematografije taki kot smo – vse od samih začetkov pa vse do konca naše filmske kariere. Pa ne govorim samo o naši notranji podobi, naših nazorih, kamera namreč zapiše tudi naše človeško zorenje in spreminjanje. Oko kamere je neusmiljeno: nobena šminka ne more zakriti našega izraza, govorice, našega pogleda. Ko nas že zdavnaj ne bo več, bodo naši filmi govorili tudi o nas in našem odnosu do časa, ki smo mu pripadali. Nikoli namreč nisem verjela v t.i. vživljanje v vlogo, redno pa sem se in se še vedno trudim, da v vsako vlogo vstopam s svojim odnosom do vsega, kar me obkroža.
Na zamerite, da se šele po tem uvodu zahvalim predlagateljem in žiriji za to lepo priznanje. Ne samo hvala, rada bi vam tudi čestitala za pogum, da ste nagrajenca izbrali med igralci. Res mi je v čast, da sem prva izbrana, čeprav sem prepričana, da bi si to nagrado že prej zaslužila – zaslužil marsikateri igralec iz generacije pred mano. Želim si in upam, da bodo odslej ta vrata ostala odprta tudi za igralce – soustvarjalce filmov.
Da sem danes tu, bi se morala zahvaliti mnogim: režiserjem, snemalcem, osvetljevačem, toncem, maskerjem, garderoberjem in še mnoge bi morala našteti. Na snemanjih smo bili vsi ena družina, povezani, pomagali smo drug drugemu, imeli smo se radi. Veliko imen bi morala našteti, bojim se, da bi nehote koga pozabila. Zato bom omenila le dva, ki imata zagotovo največ zaslug za Mileno Zupančič – igralko na filmu.
Matjaž Klopčič – naklonil mi je veliko izjemnih vlog, toliko razumevanja in zaupanja. Med nama je obstajalo pravo prijateljstvo, ki je vključevalo tudi ljubosumje. On je bil ljubosumen na vse druge režiserje, s katerimi sem delala, jaz pa na njegove filme, v katerih me ni bilo.
In druga – moja draga Berta Meglič. To ni bil navaden odnos igralka-maskerka, prerasel je v skupno ljubezen do filma. Berta me je o filmski igri naučila več kot kdorkoli drug. Nisem posnela kadra, da Berta ne bi stala pri kameri. Imeli sva dogovorjene znake, za katere ni vedel nihče, tudi režiser ne. Njen pogled, premik glave, ustnic in jaz sem vedela kaj delam narobe. Ko sva se zadnjič srečali (obe že nekaj časa nisva več snemali) mi je pokazala majčken, dober centimeter dolg svinčnik. »Vidiš, še vedno ga hranim zate,« mi je rekla. Bil je to svinčnik zelene barve, ki ga je imela od prvega skupnega snemanja naprej le zame, za moje oči. Ne, to ni iskanje izgubljenega časa kot je rekel Proust, to je le moj spomin na čas, ki ga ni več. Ko prejemam nagrade za življenjsko delo, se v meni mešata dva občutka: veselje in hvaležnost in neka čudna žalost. Ali to pomeni: Naredila si dovolj, zdaj je čas, da se umakneš? Priznam, da se lepše sliši nagrada za obetavno mlado igralko. Te nisem nikoli dobila – ne na filmih, ne v gledališču.
Dragi kolegi in kolegice, dragi filmski ustvarjalci, želim vam veliko radosti, prijetnega vznemirjenja, čudovitih druženj pri ustvarjanju vaših filmov. Denar je seveda potreben in naj ga bo že enkrat dovolj za uresničevanje vaših filmskih idej. A ne pozabite na resnično ljubezen do filma, da bomo v temi kinodvorane še naprej potovali z vami v čase in kraje, kjer še nismo bili.
Milena Zupančič
Vir: Slovenski filmski center
