Kaja Podreberšek

Namrščena, trmasta mala razvajenka, ki ji nič ni prav, ki samo zahteva in pričakuje, da bo vse po njenem. To je Lučka, ki jo na videz varno, sicer pa tudi premožno družinsko okolje skuša obvarovati vsega hudega. Kaja Podreberšek jo zelo nazorno upodobi. Njena odsotnost čustvovanja, njen prezir do drugačnosti sta tako zelo pristno odigrani, da bi jo malo stresli za ramena in rekli, ej, dost je tvoje samopašnosti. Erika, sirote, nikakor ne sprejme, straši ga, podcenjuje. Ampak, ja... Ona se boji teme. Ona se boji vsega, kar je izven udobnega, zglancanega domovanja. Očala so njen zaščitni znak, skozi katera rine prezir do vsega, kar je drugačno, manj lepo in manj pričakovano. Ko se potepe z Erikom po skrivnostnih ulicah, kjer se valjajo prazne piksne in se sprehodita tudi kakšna miš in podgana, se Lučka prvič tudi za res čudi. In ko z Erikom iščeta Božička, tisto skrivnostno bitje, se tudi čisto iskreno prvič nasmeje. Kaja, super si!