Zadnji čoln

Čeprav zadnji, ni bil narejen za muzej. Narejen je bil, da pluje po travnikih Cerkniškega jezera, da njegova senca drsi skupaj z milijoni rib, preden izginejo z vodo v požiralnikih, da lahko kosci kosijo in žanjice žanjejo na izginulih prostranstvih jezera, čoln pa počiva na neulovljivem bregu in čaka pomladne, poletne, jesenske vode, za katere nikoli ne veš, kdaj bodo prišle in kot po čudežu znova ustvarile jezero, ki je in ga ni. Zadnji, ker sta zadnja, ki ga znata narediti. Zadnji v nizu tisočih, ki so tisoč let znali iz enega debla ustvariti čoln čudovitih lastnosti, zlitih z jezerom. Zadnja, ki plujeta, kot so pluli nekoč, in živita z jezerom v skoraj nerazumljivem skladju in razumevanju. Ljudskih sedem let je nastajal film o življenju jezera in ljudi ob njem. Sedem let premalo, da bi ujeli vse skrivnosti, in ravno prav, da je nastala lepa, dramatična zgodba o jezeru in ljudeh.