Srebrna nebesa

V nekdanji legendarni gostilni “Nebesa”, so se v času Avstro-Ogrske družili predvsem preprosti ljudje, povečini knapi. Značaj delavske gostilne so Nebesa ohranila tudi v času italijanske zasedbe, jo preživela in se obdržala v novonastali državi Jugoslaviji, kjer se je marsikaj spremenilo, kaj pa tudi ostalo, kot je bilo. Tak je bil običaj 4. decembra, na dan sv. Barbare - zavetnice rudarjev, ko se je v gostilni zastonj postreglo z ocvirkovco. Razlog je bilo dejstvo, da so knapi tam skozi vse leto puščali denar in gostilni omogočali zaslužek. Ta razlog je bil zadosten tudi v socializmu, da te tradicije ni hotel prekiniti. A za povojno oblast moteče je postalo ime Nebesa, zato so ga zamenjali z novim. Takrat je bila ustanovljena nekakšna zadruga. Gostilno je prevzel Franc Lapajne, »Nebišk uoče«, ki jo je suvereno popeljal skozi čas samoupravljanja v osemdesetih letih, ko je bilo idrijsko gostinstvo TOZD. Svojo zlato dobo so Nebesa doživljala prav v času, ko jih je vodil Franc Lapajne. Z njim so postala glavna zaščitna znamka Idrije. Po upokojitvi Franca Lapajneta, se je Nebesom čas začel izpevati. Dokončno so jih odnesli pionirji privatizacije družbenega premoženja z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Sredi teh grap ter hribov je Valter Majnik v prostorih nekdanjih »Nebes« postavil največji akvarij v Sloveniji, ki je bil v občinski lasti, a je kmalu postal za občino preveliko finančno breme. Valter se je za svoj akvarij boril do zadnjega, a občina ga ni uslišala. Ribe in Valter Majnik so morali oditi, Nebesa pa so pokupili zasebniki, ki tam opravljajo svoje dejavnosti. Nebesa so izginila že pred kakimi tridesetimi leti, a še se najde kak popotnik, ki jih želi najti, ob svojem postanku v Idriji. In kar noče verjeti, da jih ni več.