Sfinga

V uvodnih minutah filma preletimo najlepše kotičke Triglavskega narodnega parka in mimogrede pokukamo tudi v zgodovino osvajanj in prvih pristopov na Triglav. Sledi kronološki pregled najpomembnejšega dogajanja v triglavski severni steni, kjer je bilo po 1. svetovni vojni čutiti predvsem rivalstvo med nemškimi in domačimi alpinisti, ki se je zaključilo šele z 2. svetovno vojno. V nadaljevanju pridemo do ugotovitve, da je veličastna triglavska stena do začetka šestdesetih let, že prepredena z množico smeri, a njen najbolj gladek in strm del (Sfinga) ostaja nedotaknjen. Čeprav so oči mnogih pogledovale tja gor, so veliki previsi Sfinge vzbujali strahospoštovanje. Obraz Sfinge ostaja največja skrivnost stene. Ves čas te dokumentarne pripovedi smo hkrati priča filmskim vložkom plezanja iz prvega poskusa proste ponovitve Obraza, ki se je končal s poškodbo zapestja. Sfinga, ki jo v tem filmu prikazujemo kot živo bitje, namreč ves čas drži vse vajeti v svojih rokah in se plezalcev otepa z različnimi ukanami. Največja zanka, ki jo postavi alpinistom pa je v tem, da časovno pomeša in skoraj dobesedno zlije v enega, oba najbolj pomembna vzpona v Obrazu, t.j. prvega vzpona nasploh, ki sta ga leta 1966 po desetih letih poskusov opravila Ante Mahkota in Peter Ščetinin ter prvega prostega vzpona iz leta 1995, ki sta ga opravila Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Obema dvojicama se namreč ves čas dogajajo nenavadne stvari in situacije in skoraj do konca ne dojamejo, da so se dejansko znašli v istem času. Sfinga namreč nikakor ne želi, da bi plezalci razrešili njeno uganko, ki je vselej povezana s številkami 4, 2, 3 iz njenega znamenitega vprašanja: »Kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh in zvečer po treh?« Ključno vlogo pri razrešitvi te uganke ima tudi klin – mesar, ki ga prva plezalca, Ante in Peter zabijeta na mesto, ki prostima plezalcema Gregorju in Mihi onemogoči uporabo najpomembnejšega oprimka v veliki strehi, najtežjem delu smeri. Ko vsi sedijo na majhni polički tik pod robom stene, se Gregorju po nesreči vklopi žepni radijski sprejemnik iz katerega je zaslišati pesem »Poletna noč« –slovenski evergreen, ki ga spremljamo tekom celega filma. To je trenutek, ko se tudi vsi štirje plezalci končno zavejo, da plezajo eden zraven drugega. Posebnost te pesmi pa je v tem, da je njena nepozabna izvajalka Marjana Deržaj bila poročena prav z Antejem Mahkoto. Med veselje vseh štirih na vrhu se potem še zadnjič vmeša Sfinga, ki jih zavrti v današnji čas – v leto 2010. V zadnjem delu med sproščenim pogovorom o Sfinginih previsih spremljamo vse štiri realne protagoniste. Ante svojo pripoved zaključi z besedami, da se je v Stari Grčiji Sfinga vrgla v prepad, ko je Ojdip končno razrešil njeno uganko. Takrat mimo četverice, ki sedi na robu stene pride fant (padalec), ki piše esej o Ojdipu. Simbolika zaključka filma je očitna. Čisto na koncu pa sledi še presenečenje, saj izvemo, da so tudi vsi stranski igralci, ki so se tekom filma pojavili na platnu, tesno povezani s smerjo Obraz Sfinge. V vseh primerih gre za vrhunske alpiniste in plezalce, ki so kasneje postavljali nove mejnike v tej smeri. (1. Zimski vzpon, 1. Solo vzpon, 1. Ženski prosti vzpon, 1. Vzpon v Sfingi nasploh, pa najmlajši plezalec v Obrazu do sedaj – 15 let, itd.