Pesem upora

Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavi 65-letnico. Prav tako se letos spominjamo tudi 100-letnice rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe, jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah. Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaki partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.