Onstran žice

Otroštvo je nemara edini čas, ko se človek lahko svobodno in brezskrbno prepušča neobvezujočemu toku želja. V tem obdobju je najbolj dojemljiv, a tudi najbolj ranljiv: podobe in izkušnje iz tega časa ga zaznamujejo za vse življenje. V dobrem, seveda; a žal tudi v slabem.

Dokumentarni film Onstran žice se sprehodi skozi manj znane pokrajine druge svetovne vojne, opisovane skozi otroško perspektivo. Preplet spominov se strne v ganljivo pripoved preživelih iz taborišča Gonars v Furlaniji, ki so otroštvo pustili na drugi, notranji strani bodeče žice. Tja so bili pregnani iz različnih koncev današnje Slovenije, predvsem iz Ljubljane, Kočevja, Gorskega Kotarja in Istre, pa tudi prepeljani iz taborišča na Rabu. Bili so premladi, da bi vedeli, zakaj so tam, a dovolj zreli, da jim ni zmanjkalo volje do življenja, pa tudi do ustvarjanja ne. »To je bil edinstven primer v okupirani Evropi, da so otroci še v času vojne pisali o svojem trpljenju«, pove eden od pričevalcev. Preteklost je izhodišče za prihodnost: več kot šestdeset let kasneje otroci v razredu berejo spise, ki so jih pisali po internaciji njihovi vrstniki, jih ilustrirajo, zastavljajo vprašanja ... Njihov pogled na dogodke je drugačen od pogleda odraslih, zato pa nič manj prizemljen; vprašanja, ki na prvi pogled zvenijo naivno, so v resnici mnogo bolj jasna in zavezujoča, saj terjajo prav takšne odgovore. Saj, le kdo bi pojem ukradenega otroštva razumel bolje, kot prav otrok?

Zbrana pričevanja otrok so mnogo več kot le živi spomenik v opomin na eno največjih grozot 20. stoletja. So predvsem izpovedi posameznikov, ki so zbrali dovolj poguma in obrnili stran v novo življenje.