Majoš

V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na "nabor". Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.