Kavčičev zapisnik

Vladimir Kavčič je zapustil obsežen literarni opus, v katerem izstopa roman Zapisnik s tematiko do takrat zamolčanih dachauskih procesov. Vladimir Kavčič se je leta 1973 – ob izidu romana Zapisnik – znašel v središču politične afere, zaradi katere tistega leta ni dobil Prešernove nagrade, čeprav je bil zanjo že predlagan. Z najvišjih mest so zahtevali, da odstopi z vseh javnih funkcij, bil je v sodni preiskavi in pod udbovskim nadzorom. Pritiski so bili navzven nevidni, a so imeli konkretne posledice. Njegove knjige niso smele izhajati v prevodih, preprečili so prevode v francoščino, italijanščino in nemščino, ni smel v tujino in podobno. Prešernovo nagrado je sicer dobil pet let kasneje za zgodovinski roman o tolminskih puntih Pustota, grenkoba pa je ostala. O dogodkih v zvezi z Zapisnikom in o svojem moralnem credu, ki ga je temeljno zaznamoval kot pisatelja, v dokumentarnem filmu pripoveduje Vladimir Kavčič sam v različnih pogovorih, njegova soproga Barbara Brecelj, njegovi sodobniki in sopotniki.