Prešernov dan s filmskimi klasikami

8. februar 2022 (00:00-23:59)

Na Prešernov dan vas Slovenski filmski center vabi k ogledu treh slovenskih filmskih klasik legendarnih režiserjev in Badjurovih nagrajencev za življenjsko delo: Cukrarna režiserja Jožeta Pogačnika, Barva spomina režiserjev Jožeta Babiča in Giorgia Sestana ter Slavica exception režiserja Maka Sajka.

Vse tri filme je produciral Filmski studio Viba film, montirala pa Darinka Peršin, ki se je v svojem opusu podpisala pod več kot 20 celovečernih igranih filmov in več kot 100 kratkih filmov vseh zvrsti.

Vse tri filme je v letu 2021 digitalno restavrirala Slovenska kinoteka v sodelovanju z Iridium film.


POVEZAVE ZA OGLED FILMOV BODO DOSTOPNE 8. FEBRUARJA 2022, 24 UR.


Cukrarna, režija Jože Pogačnik, Jugoslavija (Slovenija), 1972, 13'

Cukrarna
Cukrarna

Ljubljana je lani dobila nov kulturni, prenovljen objekt Cukrarna. Znamenitost zgradbe je tudi ta, da sta v njej nekoč živela tudi naša pesnika Josip Murn in Dragotin Kette. Film iz leta 1972 pripoveduje o zgradbi, ki je že od nekdaj azil za ljudi vseh vrst, poklicev in starosti, majhna galerija neveselih človeških usod. Scenarij za film sta napisala Matjaž Zajec in Metka Vajgl, direktor fotografije je Slavko Nemec, avtor glasbe je Tomaž Pengov. Režiser je nekoč za svoje filme dejal: »Za pravega dokumentarista tudi danes ležijo teme sredi ulice. Samo pobrati jih je treba. Človek je vsak dan bolj v primežu ponorelega sveta. Svoje filme imam rad. So kot otroci, bolj ali manj uspešni, vendar so moji vsi. Čokolade ne maram več, raje se zastrupljam s hamburgerji.«


Barva spomina, režija Jože Babič in Giorgio Sestan, Jugoslavija (Slovenija), 1967, 13'

Barva spomina
Barva spomina

Barva spomina iz leta 1967 prikazuje slikarski in grafični opus slovenskega umetnika Lojzeta Spacala. Kratki biografski film je poskus vdora v človečnost, sintezo in ritem njegovega likovnega dela. Spacal je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado za grafični in slikarski opus, posthumno pa še Jakopičevo nagrado. Direktor fotografije filma je Žaro Tušar, avtor glasbe pa Pavle Merku.


Slavica exception, režija Mako Sajko, Jugoslavija (Slovenija), 1971, 11'

Slavica Exception
Slavica Exception

Dokument o profesionalni artistki-striptizeti, ki je izbrala to pot zaradi možnosti hitrega zaslužka je film Slavica exception scenarista in režiserja Maka Sajka iz leta 1971. Zdenko Vrdlovec je leta 2009, ob podelitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo na področju kinematografije na Festivalu Slovenskega filma, v časniku Dnevnik o filmu med drugim zapisal: »Slavica namreč prikazuje plesalko v baru Nebotičnika, ko je bil ta še edini kraj v Ljubljani, kjer so lokalni in tuji gosti lahko zapravljali denar za "lahke" ženske. Slavica trdi, da je zmeraj poskrbela za to, da so ga dovolj porabili že za šampanjec, če pa so hoteli ali, kot se je izrazila, če so verjeli, da okajeni kot so praviloma že bili, po tistem šampanjcu zmorejo še kaj več, so vsaj pri njej ostali "praznih rok". Slavica je s tem najbrž hotela reči, da se ne prostituira, toda tako kot samega filma tudi gledalcev niti najmanj ne zanima, ali je to res ali ne, ker jih bolj prevzame neka druga poteza barske plesalke: namreč ta, da je to ženska z načrtom, še zelo mlada ženska, ki dobro ve, kaj dela in kaj hoče. Tako čisto dobro ve, da med pijanimi moškimi v baru pač nima smisla iskati moža, lahko pa zasluži dovolj, da si plača šolanje za kakšen dolgotrajnejši poklic in še kaj prihrani za nakup stanovanja.« Avtor glasbe filma je Jože Privšek, direktor fotografije pa Janez Kališnik.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.