Muvit 6x60

Presenetljivost’ je ključna beseda, ki opisuje nagrajeni film. Presenetljiva je kakovost produkcije, ki bi je bili veseli tudi večji filmski projekti. Preseneča zgodba, ki drži gledalca v napetosti od prvega do zadnjega kadra. Ko že mislimo, da razumemo, kam nas vodi, nas ta preseneti in zavije v popolnoma novo smer. Prek pripovedovalcev in pripovedovalk spoznavamo ne samo zgodbo, temveč tudi njihove značaje, ki nagajivo spreminjajo usodo glavne junakinje. Obvezni elementi so tako organsko vpeti v zgodbo, da jih zares ne prepoznaš kot obvezne ali kako drugače umetno pripete. Režija je v funkciji pripovedi in vseh značilnosti forme strašljivih zgodb, ki smo si jih kot otroci radi pripovedovali v toplih poletnih večerih. Zares je najtežje doseči lahkotnost pripovedovanja, ki odlikuje ta film, še posebej, če imaš na razpolago samo 60 ur.

Film si zastavlja večno vprašanje prepovedanega sadu, ki si ga ljubimci zastavljamo že od Eve in Adama; ali je prav, da čutim, kar čutim? Melanholična mehkoba fotografije in magičen vpliv svetlobe, ki spaja dan z nočjo, nekaj tako različnega, pa vendar soobstoječega. Ter prepričljiva predstava dveh mladih teles, ki segata po odraslosti, a vendar ostajata v otroški povezanosti, nas popelje skozi odkrivanje "prepovedanega". Skozi tesnobo in na koncu sprejemanjem tega, kar je, na način, ki je svoj vsakemu zase. Spontana in organska uporaba usmeritvenih elementov tekmovanja nas samo še bolj vpne v zgodbo in poveže z liki.

Ko se vse plasti filma zlijejo v takšno organsko celoto, so besede odveč. Težko govoriš o filmu, ker ti njegova pripoved govori dalje in si želiš, da bi njen odmev trajal čim dlje. Ujeti to polno sozvočje različnih in celo raznorodnih elementov je nekaj, čemur rečemo filmska magija. Nihče ne ve, kdaj se bo zgodila, ker je ni mogoče predvideti, lahko jo samo dopustiš. In podobno je tudi z nami, smo neznanci na neki poti, ki jo prečkajo neznanci, in ko enkrat zberemo dovolj moči, da vsaj enega od njih pustimo k sebi, se nam odpre pot do nas samih. Do takrat pa …

Film navdušuje s svojo humorno zgodbo, karikiranimi vlogami in produkcijsko dovršenostjo. Filmske meta reference in tarantinovski zaplet na eni strani, ter retro-hipsterski celostni vizualni koncept z izčiščeno scenografijo in kostumografijo na drugi, pa so žirijo še dokončno prepričale. Bronasti Muvit prejme film Za vsako sceno, ekipe Klapa.

Film je žirijo presenetil in prepričal predvsem s svojo vsebino. Film navduši s svojo duhovitostjo in domiselnimi dialogi, ki pa so tudi igralsko neverjetno sproščeno in suvereno izvedeni. Izkaze se z enostavnimi rešitvami, ki odlično funkcionirajo in s pravšnjo mero tragikomike, zaradi cesar filn kljub tematiki smrti nosi ogromno življenja.

Iskriv, komičen in v svoji neobremenjeni surovosti konsistentno izpeljan film. Za pripovedovanje zgodbe odlično izkorišča vse elemente filmskega jezika, zlasti vizualno pripoved in montažo.

Odlična igra glavne igralke, režijsko, scenografsko in fotografsko premišljen in funkcionalno izpeljan koncept ter zaključni scenaristični obrat, jasno kaže na zrelost ustvarjalcev in razumevanje pripovedne oblike kratke forme. Film, kjer vsebina narekuje način pripovedovanja, je celovita, zaključena kratka zgodba, ki gledalca z glavno junakinjo popelje na lov za sanjami.

Celovito zastavljen, kreativno in tehnično odlično realiziran film, ki ustvarja svojevrsten, znanstveno-fantastični svet, v katerega brezpogojno verjamemo od prvega kadra.

Izjemna igralca dobita v preprostem režijskem pristopu možnost, da razgrneta ujetost v družinsko tragedijo. Pomenljivost naslova, izbor glasbe, kadriranje in ostali elementi filmskega jezika terjajo od gledalca aktivno vlogo.

Dosledna fotografija spretno izkorišča naravno svetlobo, kamera pa živahno sledi zgodbi brez odvečnih premikov, motivirana z vsebino.

Avtorji suvereno obvladujejo filmski čas in prostor, tako z uporabo montažne sekvence kot tudi izjemno spretno izpeljanih kader sekvenc. Ob naravni igri premišljeno izbranih 'fac', primerni avtorski glasbi in jasni zgodbi, dobimo celovito filmsko delo, zmagovalca letošnjega festivala.

Film nas z modernim filmskim jezikom in montažo prepričljivo pošlje v svet urbanih, adrenalinskih iger. Spogleduje se s sociološkim pomenom manipulacije v današnji družbi in si postavlja vprašanje, kdo je tisti, ki vodi.

Film z najbolj zrelo vizualno podobo in filmsko govorico izvrstno ujame novomeške lokacije in jih z izpiljenim očesom pokaže kot izredno filmsko kuliso.

Čeprav se film ukvarja z mnogokrat videno in univerzalno tematiko ljubezni, so ustvarjalci filma to prikazali skozi drugačne oči – s svežino, nepredvidljivostjo in odlično igro, ki še dolgo ostane v gledalčevem spominu. Zaradi Eve je nebrušen dragulj, ki se daljše forme ne bi sramoval.