Jan Krevatin

hrvaško: „Zbog promišljenog, zrelog, te režijski suptilnog pristupa delikatnoj i nadasve aktualnoj temi seksualnog uznemiravanja, nagradu Jelena Rajković dodjeljujemo filmu čiji autor vješto propituje odnose moći kroz upečatljivu međuigru dvoje talentiranih mladih glumaca. Nagradu dobiva Jan Krevatin za film ‘Joža’.“

National competition Literature on film 5, category: high school 3rd and 4th year

Slovene: Verlainovi motivi iz Jesenske pesmi: (neustavljivo) minevanje časa, spominjanje, vdanost v usodo ... Vse to je zajeto v Portretu izgubljenim. Prepoznavna je tudi pesnikova priljubljena tema izobčenost iz družbe oz. samosvoja osamljenost. V pesmi se pesnik najprej skuša oklepati spominov oz. se zatekati v (varno) preteklost, končno pa se sooči s svojo usodo, prepusti se vetru, ne vedoč, kam ga bo odnesel. Pravzaprav odpeljal, saj odhaja z vlakom. Nerazumljeni umetnik, ki se ne zmore zoperstaviti svetu in dovoli, da ga veter (usoda) odnese, kamor hoče. Jesen (v filmu že zimska pokrajina) predstavlja dušo pesnika, ki je zapustil poletje svojega življenja. Impresija kot izraz nemoči v univerzumu, trenutek resigniranega pesnika. Ekipa filma se je s svojimi deli že nekajkrat dokazala z visokim nivojem filmskega znanja in občutka. Tudi tokrat so ustvarili prepričljiv film, ki odnos med junakoma poda nevsiljivo, zadržano in s pravo mero. Kamera počasi plava med sogovornikoma, oriše njun odnos in posebnost trenutka, čustva pa gledalcu poleg dialoga znatno približa odlično kadriranje in uporaba obstoječe, naravne, čarobne večerne svetlobe. Zelo subtilno, odlična igra že kar znanih obrazov in neverjetno dodelana fotografija.

Slovene: Film Sidro smo izbrali za našega favorita, saj zelo realistično in čutno prikaže enega najtežjih trenutkov človeškega življenja – izgubo ljubljene osebe. Glavni igralec Mak Tepšić je bil v svoji vlogi prepričljiv, film je tekel gladko, v njem ni bilo nepotrebnih prizorov. Kot mlade nas je nagovoril s sporočilom, da se je iz vsakega problema možno izvleči.

Slovene: Avtor filma Čas Jan Krevatin se je lotil dokaj težke teme, bistvenega vprašanja človekovega bivanja in hkrati same biti filmskega medija. Oba na odločilen način preizprašujeta in vzpostavljata prav odnos do ČASA, odkrivata in beležita razmislek o njem ter odločujočo povezavo z njim. Pri procesu ustvarjanja svojega dela je avtor vodil dialog z besednim gradivom, hkrati pa se trudil, da bi s filmskim jezikom, tako s tehničnimi kot umetniškimi elementi, prišel do tiste stvaritve prvotne zamisli, ki za umetnika in umetnost sploh lahko ostaja živa v svojem učinku. Začetna ekspozicija, ki določi tako prostor kot predmet obravnave, izmenjava interjerjev in eksterjerjev, uporaba barvne in črno-bele fotografije, ene ali dveh kamer, smiselne menjave gledišča, gibanje objekta v kadru kot tudi gibanje kamere, uporaba chroma key postopka, osvetljevanje, večpomenskost določenih besed in zvez, dobra igra, primeren izbor glasbe − vse to ponuja rezultat, ki je več kot le obrtno obvladovanje gradiva. Avtor v ustvarjalnem procesu snemanja filma razvije lastni jezik, zamisel o ČASU uteleša s filmskim medijem, ko združuje kadre, že same po sebi napolnjene s časom, v živ in enoten organizem, ki mu že smemo reči umetniški.

Neva Mužič