Helena Ileršič Salem

Kaj storiti v času, ko krizna žarišča in vojni obračuni vznikajo drug za drugim ter se s presenetljivo hitrostjo plastijo do točke, ko o številnih tragedijah niti ni več mogoče poročati? CAMP LIFE je intimen filmski portret, ki tega neravnovesja sicer ne more prevesiti, a kljub temu ponuja odgovor: klic vesti in moralne odgovornosti avtorjev, da povedo eno samo zgodbo in prenesejo del resničnosti protagonista, zaznamovanega z vojno in njenimi posledicami.

V času, ko nekatera velika filmska imena trdijo, da film ni in ne more biti politična gesta, se upravičeno sprašujemo, ali sploh še obstaja kaj, česar se politika ni dotaknila. Film je zato naletel na hvaležno občinstvo, ki je tovrstno pripoved prepoznalo kot nujno. Camp Life predstavi vsakdan v begunskem taborišču, kjer realnost vojne – torej politike – opredeljuje vsak vidik protagonistovega življenja: kaj lahko položi na mizo, v kakšnem prostoru živi, s kom in kako preživlja prosti čas ter koga ima rad. A še bolj neusmiljeno določa, česa ni, v kakšnih približkih prostora sploh obstaja in kaj sploh pomeni prosti čas, ko so temelji dostojnega življenja razstreljeni na prafaktorje.

Camp Life pa ni le odslikava socialne resničnosti posameznika, zaznamovanega z genocidom v Gazi, temveč se spričo bistrine duha protagonista, ki se odraža v njegovih dnevniških zapiskih – ti tvorijo hrbtenico pripovedi – razkrije tudi kot izrazito poetičen film, ki junakovo premišljevanje spretno prevaja v filmsko podobo. Prav tu leži največja kvaliteta filma, zaradi katere si Camp Life zasluži posebno omembo žirije. Protagonistova drža preseneča in navdihuje, saj individualni in kolektivni nesreči ne sledi brezup, temveč ravno nasprotno – upanje. Camp Life nas na to opomni. Hvala.