Mila/Marija Principal photography Q2 2026

Tema scenarija Mila/Marija je za slovenski igrani film bolj kot ne novost. Zgodba sledi dvajsetletnemu dogajanju (1932-1953) med zamejskimi koroškimi Slovenci. Gre torej za obdobje pred, med in po drugi svetovni vojni, ko so bili naši zamejski rojaki izpostavljeni hudim, tudi etnocidnim pritiskom. Že zaradi tega ta scenarij mora postati film. Režijski pristop skrbno in organsko sledi zgodbi, kar med drugim zaznamo skozi gibljivo kamero, ki se osredotoča na protagonistko, skozi izbiro realnih lokacij in s poudarjanjem naravne svetlobe. Zgodba predvsem v drugem delu (po Milinem odhodu v partizane) postane nekoliko preveč opisna in potrebuje več notranje napetosti. Namesto da bi konflikti med liki poganjali zgodbo, se mestoma ti bolj kot ne pasivno prepuščajo zunanjemu dogajanju. Pri tem velja še posebej izpostaviti vprašanja, ki se pojavljajo v povezavi z Milo. Kakšen je njen odnos do komunistične ideologije? Je morebiti prav ideološki konflikt razlog za razhod z Lenartom? Kaj pravzaprav poganja njuno ljubezensko zgodbo? Omeniti velja še, da so dialogi mestoma preveč opisni in pojasnjevalni, medtem ko ponujajo možnost večjega opozarjanja na notranje konflikte likov, na razliko med povedanim in mišljenim, med izgovorjenim in udejanjenim.

Zgodba je izvirna, dragocena, dotika se usode koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej, ki v slovenski kinematografiji ni bila nikoli prikazana. Posebno zanimivi so prizori z Britanci, ki so po mnenju komisije vredni širše pozornosti, saj gre za zelo nepoznana ravnanja in dejanja, ki lahko naletijo na zanimanje tudi izven slovenskih etničnih meja. Čeprav je struktura solidna, je zgodovinski kontekst preveč idealiziran, kar filmu jemlje nekaj relevantnosti. Scenariju primanjkuje večplastnosti, pripovedni pogled je pogosto črnobel, zato celota izpade kot zamujena priložnost za bolj odprto in odmaknjeno zrenje v kompleksn(ejš)o preteklost. Protagonisti so prikazani precej romantično. Lik osrednje junakinje Mile je prepričljiv in močan, enako velja za njeno nestereotipno ljubezensko zgodbo, ki je emotivno silovita. Veliko rezerve pri ustreznem oblikovanju značaja kot tudi celotne figure je pri Lenartu, ki kot ideološko najmanj obremenjen partizan kar kliče po karizmatičnem svobodoljubnem in svetovljanskem liku, ki bi izstopal med soborci in ostalimi uniformiranci v filmu. Njegov odhod v oficirsko šolo v Niš je neverodostojen in neprepričljiv. Kot Primorec, ki v vojni vihri pogreša vonj po morju, bi se gotovo prej odločil za delo na krovu ladje, ki bi nekaj let plula po osvobojenem svetu, on pa bi zaslužil denar za oba z Milo in njuno potomstvo. Milin oče s svojo »moli in delaj« prezenco morda izpade preveč konformistično. Primanjkuje mu klenosti koroškega kmeta, ki bi premogel genetski material za Milino pokončnost. Njen neomajen značaj bi veljalo še utrditi ob nekaterih priložnostih; recimo v 17. prizoru, ko sosed Schleicher po udarcu s puškinim kopitom pade na tla, bi Mila lahko skušala pristopiti, da bi mu pomagala, oče pa bi jo potegnil nazaj (v trenutnem scenariju si oba ne upata priskočiti sosedu na pomoč). Pomembna zgodba je za slovenski prostor gotovo privlačna, ob ustreznem razvoju in realizaciji pa ima tudi odprto pot v svet.