Revija Ekran

O restituciji afriške kulturne dediščine

Objavljeno v reviji Ekran avgust/september/oktober 2024

Aleksandra Gačić v svoji kritiki analizira film Dahomej (2024) francosko-senegalske avtorice Mati Diop, ki se ukvarja s procesi restitucije oz. vračanja afriške kulturne dediščine. Pri tem film širše politično kontekstualizira in daje videti širši okvir kolonialnih procesov, ki se lahko skrivajo za videzom vključenosti in reprezentacije, pozornost pa usmerja tudi na vprašanje lastnine. Avtorica v recenzijo smiselno vključuje različne postkolonialne študije, vezane tako na specifično tematiko filma kot na širše ekonomsko-politične procese; tako lahko z dokumentarcem vstopa tudi v kritičen dialog, ki pa je obenem sodelovanje pri raziskovanju teme dekolonizacije. S skrbno izbranimi detajli, pozornostjo na specifično filmska sredstva artikulacije ter izpostavitvijo ključnih prizorov, ki nakažejo antagonizme v dekolonizacijskih procesih, pa vzporedno omogoči občutenje same izkušnje filma. Eruditska recenzija, kjer se zdi vse na svojem mestu, obenem pa spodbuja nadaljnjo razpravo.

Kritik kot iztrebljevalec? Od paranoje k reparaciji

Objavljeno v reviji Ekran marec/april 2024

V članku »Kritik kot iztrebljevalec? Od paranoje k reparaciji« Pia Brezavšček premišljuje o kritiki kot tisti, ki jo navadno zaznamujejo paranoidna branja – branja, ki neutrudno preiskujejo in analizirajo svoj objekt, anticipirajo vse in ne izpustijo ničesar. Avtorica pronicljivo razkrinka kolesja in rutine kritiške prakse in kritikov kot paranoikov, vendar hkrati sama ne podleže paranoji kot edinemu načinu branja, temveč spretno pluje med osebnim in teoretskim, da pozove k širitvi miselno-afektivnih okvirov kritiške prakse. Vprašanja, ki jih zasleduje in po branju njenega pomembnega prispevka še dolgo ostanejo z bralci, so, kako si v kritiškem procesu dopustiti napake in jih videti kot potencialnosti, pa tudi kako v kritiškem branju in pisanju najti prevečkrat izgubljen užitek, kreativnost in nepričakovana presenečenja.

Film kot sabotaža: Pogovor s Kamalom Aljafarijem, režiserjem filma Fidai film

Objavljeno v reviji KINO! št. 52-53/2024

V pogovoru s Kamalom Aljafarijem, režiserjem filma Fidai film (2024), se Petra Meterc vešče približa filmskemu mišljenju in nameram intervjuvanca. V širokih, a usmerjenih vprašanjih je prepoznavno temeljito poznavanje širšega konteksta, ki pa vedno deluje kot produktivna začetna točka pogovora. Njena vprašanja vijugajo med tehničnimi in formalnimi aspekti filma, resničnimi zgodovinskimi dogodki, iz katerih film izhaja, in sodobnimi političnimi konteksti, v katere posega. Tako zaobjame film celovito, a ne popreproščeno, povezujoč filmske pristope s politično realnostjo in zgodovino.

Morda kdaj spet: trajnostno varovanje filmske dediščine

Prispevek Kristiana Božaka Kavčiča, podkrepljen z avtorjevim raziskovalnim delom in pogovori s stroko, na tehten in aktualen način osvetljuje problematiko digitizacije na področju ohranjanja filmske dediščine, njenih motivacij, ozadij, problemov in posledic. Še več, s trezno analizo pogosto samoumevnega in v marsičem zmotnega enačenja širših družbenih trendov digitalizacije in trajnostnosti, avtor preseže svojo že tako pomembno osrednjo tematiko varovanja filmske dediščine in napelje bralca k razmisleku o obravnavani problematiki znotraj celotnega filmskega področja in širše družbene realnosti.

Mia Hansen-Løve: potrpežljiva pripoved

Kritika filma Nekega lepega jutra Mie Hansen-Løve filmskega kritika in teoretika Oskarja Bana Brejca je natančna analiza posameznih ključnih filmskih prizorov, ki so postavljeni v kontekst režiserkinega filmskega opusa, celote filma in kritikove premišljene interpretacije. Z njo elegantno in tudi za širšo javnost zanimivo povezuje strukturo filma, montažo in igro ter vrednoti specifični filmski jezik v ekonomičnem, a učinkovitem jeziku kritike, ki pa si v poantah dovoli tudi nekaj poetičnosti, s katero se skuša približati večpomenski čarovniji obravnavanega filma.

Video kratki stik v 21. stoletju: turboekstraktivizem in nekrokapitalistična abstrakcija – intervju z Marino Gržinić

Pogovor Nine Cvar z Marino Gržinić preseže prepogosto behind-the-scenes mentaliteto filmskega intervjuja in opominja na moč te besedilne zvrsti kot forme, ki lahko s poglobljenimi nastavki bralca kategorično usmeri v nadaljnje raziskovanje in razmišljanje. Avtorica preko obsežnega poznavanja obravnavane tematike ter opusa intervjuvanke pravzaprav soustvari teoretsko besedilo, katerega vsebino je težko zajeti z nekaj besedami, vsekakor pa preko poizvedovanja o videoumetnosti izpostavi tiste vidike prepleta kapitalizma in umetnosti, ki so žal še vedno prepogosto prezrti.

Intervju Marine Gumzi z Isabelle Fauvel odlikujeta avtoričin angažma in poznavanje področja filmske produkcije. Pogovor zaznamujejo premišljena in izvirna vprašanja, ki odpirajo prostor za zavzet premislek stanja sodobne evropske filmske industrije.

Objavljeno v Ekran maj/junij 2022.

KAJ NAREDITI S FILMOM IN TEHNOLOGIJO? (Oskar Ban Brejc) Oskar Ban Brejc v svojem teoretskem eseju »Kaj narediti s filmom in tehnologijo?« premišljuje aktualno temo na način, ki bralcu organsko približa kompleksnost konceptov ter jih spretno in fluidno argumentira, opirajoč se na sodobno strokovno literaturo.

Objavljeno KINO! št. 48/2022.

... NAOKOLI ... (Anže Okorn) Besedilo Anžeta Okorna »... Naokoli …« odraža slog, ki ga avtor z recenzentskim in esejskim pisanjem razvija že več let. V slovenskem filmskem prostoru je Okorn eden redkih piscev z razpoznavnim stilom, ki presega ustaljene forme filmske kritike. S svojim raziskovanjem jezika in ritma tekst razpira drugačen pogled na film Joachima Trierja Najslabši človek na svetu.

Objavljeno v Ekran januar/februar 2022.

Skrbnik filmskega spomina Za Zdenka Vrdlovca je vsako priznanje premajhno. Njegov opus je preprosto prevelik, izredno temeljit, podkovan, strokovno suveren in kontinuiran. Zdi se, da je zanj glavna nagrada užitek v interpretaciji tega, kar v filmu – pa ne le v filmu – vidi, odkrije, zazna in semantično razvozla. Zdi se, da ta užitek nikoli ni ugasnil – vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v času »vzhodnih vetrov«, kot sam pravi, začel objavljati v reviji Ekran, pa skozi bogata osemdeseta leta in mnogo čez, ko je zavel »zahodni veter«, predvsem kot posledica francoskega razcveta filmske teorije, ki je odmevala v reviji Cahiers du Cinéma in jo je tudi Vrdlovec presežno prenašal v naš prostor. V krogu različnih Ekranovih generacij kot tudi širše je Vrdlovec postal ključna referenca filmskega pisanja, človek, ki mu je skoraj nemogoče spodnesti filmske misli, saj jih cepi na filozofski, zgodovinski, sociološki ter kulturološki vidik, s čimer prešije svoje analize filmskega jezika; vsa ta zaledja pa elegantno pelje po poteh, ki so možne le znotraj žlahtne teoretske razprave. Vzorčna je njegova zgodnja knjiga o filmu Lepota prevare, s katero zakoliči smeri nadaljnjega pisanja; o filmskih pojmih pa razmišlja skozi filme zanj ikoničnih avtorjev, kot so Wilder, Bresson, Hitchcock, Godard, Wenders, Fassbinder, Vertov in Ford. V zadnjem desetletju, odkar ni več novinar pri časopisu Dnevnik, kjer je bil zaposlen vse od sredine sedemdesetih let, ni opustil pisanja, ampak z njim nadaljuje z mehkejšim tempom, še večjo ustvarjalno svobodo in užitkom. Filozof, sociolog kulture, predavatelj filmske teorije, kritik in esejist, avtor monografij o Boštjanu Hladniku, Fritzu Langu, Johnu Cassavetesu, soavtor knjig o Františku Čapu, filmski komediji, o fotozgodovini slovenskega filma V kraljestvu filma, soavtor Filmografije slovenskih celovečernih filmov (1994–2003), Filmskega leksikona ter avtor monumentalne Zgodovine filma na Slovenskem 1896–2011 je lani s knjigo Matrica fikcije zaplaval še dlje: od neandertalca prek Fausta je pripotoval vse do začetka filma in njegovih modernih časov. Zdenko Vrdlovec je skrbnik tako svetovnega zgodovinskega filmskega spomina kot slovenske kinematografije, ki je ni nekritično sesuval, ampak poglabljal njeno vednost, jo argumentirano analiziral in skrbel, da je Slovenija dobila filmsko teorijo, podprto s cinefilsko strastjo in širokim vedenjem. Vrdlovec nas sooča s spoznanjem, da v filmu in refleksiji filma ne zaostajamo za »velikimi«, čeprav nas usodno definira manko zunaj produkcijskega okvira – kritična masa, ekonomija, tradicija in posledično umetniški potencial.
V nekem trenutku se je zdelo, da je postal Ekran tudi z Vrdlovčevo participacijo akademija, kjer se je dobesedno rudarilo po kratki, še premalo ozaveščeni in z moderno filmsko teorijo ne sinhronizirani zgodovini. Vrdlovčev pogled je pripomogel, da smo Františka Čapa začeli gledati v novi luči, da so bile rehabilitirane podobe Boštjana Hladnika in številna pionirska dela, od Valentina Beštra, Karola Grossmanna, Metoda Badjure in Ferda Delaka do Maria Foersterja. V zbirki Imago, ki jo je urejal, je ob prevodih del, kot so Slepo polje Pascala Bonitzerja, Lekcija teme Andréja Bazina, Camera lucida Rolanda Barthesa, prispeval temeljne študije, s čimer je bistveno pripomogel k integraciji teh teoretskih tokov v slovenski prostor. V sklepni misli pa je treba poudariti, da Vrdlovec poleg strokovnosti svojemu bralstvu uspe prenesti tudi užitek, prav takšen, kot ga sam izkuša ob gledanju filmov, ki se jim strastno in šarmantno posveča. Majda Širca

»Biti kritičen – biti kritičarka ali kritik – mora nujno zaobjeti izpostavljanje in razgaljanje lastne pozicije znotraj sistema. Pozicije, v kateri je naše preživetje na filmskih festivalih v celoti odvisno od solidarnostnih vezi, skupnih najemov in spanja na kavčih kolegov, v kateri se domala vsi spopadamo s tesnobo, depresijo in kronično neprespanostjo in v kateri zaradi nizkih plačil, ki kljub inflaciji do danes ostajajo nespremenjena ali se celo nižajo, živimo v neprestanem eksistenčnem krču.« Tako je zapisala Veronika Zakonjšek v enem svojih letošnjih tekstov za revijo Ekran, v katerem razkriva tragikomičnost svojega filmsko-kritiškega življenja.

Morda tudi zato na tem polju ne deluje samo kot kritičarka – od leta 2023 je tudi predsednica Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk Fipresci –, temveč tudi kot vodja strokovnih programov in članica selekcijskih komisij različnih festivalov, tako domačih kot mednarodnih, in njena eksistencialna drama tako poteka na odrih od Portoroža in Sarajeva do Berlina in Karlovih Varov. Kdo je to dramo režiral, bo najlažje povedala sama, čeprav bi tisti, ki beremo njene kritike, eseje, intervjuje, zadnje čase celo avtobiografske ali avtofikcijske potopise, o tem lahko ugibali. Gre namreč za filmsko gledalko in raziskovalko filmskega sveta z izbrušenim in izdelanim kritiškim okusom in vrednostno lestvico. S svojimi teksti o slovenskem filmu, o filmih, dokumentarcih in serijah skozi perspektivo feministične teorije in o manj znanih svetovnih kinematografijah ter (trans)nacionalnih identitetah prispeva k angažiranemu dialogu o sedmi umetnosti.

S svojim angažmajem se odločno postavlja na pozicijo iz uvodnega citata – refleksija umetniškega dela je vedno tudi refleksija lastne pozicije, ozavestitev kota lastne kamere. In, kar seveda ni nepomembno, svoja besedila sestavlja z občutljivostjo in humorjem (čeprav včasih črnim) ter vse bolj tudi z veščo literarno prepričljivostjo, ki nas, gledalce del, o katerih piše, spreminja v njene (zveste) bralce.

Zaradi vsega omenjenega ji podeljujemo priznanje revije Ekran.

Aljoša Harlamov v imenu Sveta revije Ekran

Majda Širca s svojim nepopustljivim vztrajanjem, da plamen filmske kulture ne ugasne, pomembno prispeva k temu, da sobe slovenskega avtorskega filma in sobane slovenske progresivne politike niso boleče prazne, ampak svoje najbolj avtorsko subjektivne poglede oblikuje v dokumentarno objektivne uvide, vpoglede.

Žiga Brdnik je človek žanrov – filmskih, pisnih, miselnih, a vedno izrazito družbeno-kritičnih. In morda ni naključje, da pripada žlahtnemu letniku 1985, ki je slovenskemu filmskemu prizorišču podaril mnogo zanimivih ustvarjalk in ustvarjalcev. Te je v objektiv subtilno ujel Darko Herič v nedavni razstavi »Filmska generacija«, vendar med njimi Žige ni bilo. A bolj kot o čem drugem to priča o položaju filmske kritike v razmerju do domače filmske scene, kjer se prva vedno zdi malce potisnjena na rob, četudi je še kako bistvena za oblikovanje filmske kulture. Da bi opozorili na njeno vlogo, svet revije Ekran podeljuje priznanje revije za film in televizijo Ekran. Tokrat ga prejme eden gotovo najprodornejših piscev in kritikov generacije, ki svoje vedno precizno obrušeno in družbeno-kritično nastrojeno pero vihti že več kot desetletje.

Žiga Brdnik, diplomirani filozof in novinar, je bil rojen v Mariboru, kjer pomembno soustvarja lokalno filmsko-kulturno skupnost kot del ekipe Zavoda Udarnik, programski selektor Intimnega kina v mariborskem interdisciplinarnem umetniškem laboratoriju GT22, Letnega kina Minoriti in Mobilnega Udarnika. Tako ali drugače je povezan s skorajda vsemi mariborskimi filmskimi festivali, kot so Enimation, StopTrik ali FeFi – Feministični filmski festival. Ob tem je tudi plodovit pisec: njegova besedila najdemo v Večeru, Dialogih, Vklopu, Managerju in seveda Ekranu; je tudi eden od urednikov in piscev sveže ustanovljenega neodvisnega ljubljanskega novičnika Prelom. Kritično prevpraševanje družbenih pozicij in razmerij moči se kaže tudi v njegovi sindikalistični in aktivistični vlogi, s katero aktivno nastavlja ogledalo kulturni politiki, ta pa je hkrati skoraj vedno nepogrešljiv element njegovih filmskih razmišljanj. Brdnik se bolj kot kateri koli drug domači pisec ali piska v zadnjem času natančno in poglobljeno loteva filmske in medijske politike ter jo preliva v besede z odgovorno jasnostjo in nedvoumnim pozivom k dialogu. Z enako kritično odločnostjo pristopa k pisanju filmskih kritik, ki se večkrat posvečajo filmom z družbeno odmevnimi temami, njegovi zapisi pa izražajo tudi tenkočuten posluh za intimne drame malega človeka. V intervjuju, ki je ob tej priložnosti izšel v aktualni številki revije Ekran, Žiga Brdnik izpostavlja večkrat sramežljivo zamolčano lastnost filmskega kritika – namreč, kako pomembno je v filmu najprej uživati in ga šele potem kritično analizirati. Iskrenost v iskanju filmskega užitka tako vedno prežema njegovo filmsko razmišljanje in ga vzpostavlja kot pisca žanrsko širokega razpona, ki brezkompromisno dreza v mesta filmskega sveta, kamor idealistično zasanjani kritiki le redko posežejo – v okostje samega filma, ki pomeni tudi film kot industrijo, politiko in ekonomijo.

Anja Banko, v imenu sveta revije Ekran

Letošnje priznanje za pomemben prispevek k razvoju filmske kulture na Slovenskem, za dolgoletno publicistično in kritiško, ne nazadnje tudi za pedagoško in scenaristično delo, prejme Jože Dolmark.

Vsakogar, ki se v zadnji polovici stoletja zanima za filmsko umetnost in kulturo, se filmskemu izrazu posveča na tak ali drugačen način ali redno hodi v Kinoteko, je zanesljivo močneje ali nežneje zadela silovita ljubezen do filma Jožeta Dolmarka. Dolmark je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se filmu predal že z magistrskim študijem na filmskem oddelku VIII. pariške univerze Vincennes-St. Denis. Poslej ga je film povsem prevzel: njegove zapise kot esejista, kritika in pisca teoretskih besedil s področja filma lahko beremo največkrat v revijah Ekran in Kinotečnik, v drugih kinotečnih publikacijah ter filmskih katalogih.

Zapisi, zbrani v knjigi Tkanje pogledov, ki je izbor besedil iz njegovega bogatega filmsko-publicističnega opusa, pričajo o kontinuirani refleksiji o filmih, ustvarjalcih in njihovih opusih ter o živahnem dialogu z ljudmi, pa tudi okolji, v katera je vpet. Med letoma 1978 in 1990 je bil član uredništva revije Ekran. Vpleten je tudi v slovensko filmsko produkcijo – kot dramaturg in scenarist posnetih in nerealiziranih filmskih del. Dejaven je bil (in je še danes) kot navdihujoč (gimnazijski in univerzitetni) profesor umetnostne ter filmske zgodovine in teorije. Ključno vlogo in pionirsko delo je opravil tudi v vzpostavljanju filmske kulture in vzgoje, ko je s prijateljem Silvanom Furlanom ustanovil še danes delujoče Filmsko gledališče v Novi Gorici ter deloval kot član ekspertnih komisij za vpeljavo filmske vzgoje v domači izobraževalni sistem.

Za Dolmarkovo publicistično (in vse raznovrstno, filmu posvečeno) delo je v prvi vrsti značilna široka razgledanost, ki se od filmske zgodovine in teorije razliva še veliko širše, na številna področja zgodovine umetnosti in družboslovja ter človekovega bivanja na splošno. Dolmark je vse svoje življenje posvečeno spremljal sodobno filmsko ustvarjanje in refleksijo, pri tem venomer raziskoval zgodovino umetnosti ter oboje prodorno povezoval. Pomembno je, da je svoja raziskovanja vselej nesebično delil in podajal drugim, posebno rad ter posebno navdihnjeno in navdihujoče mladim. Specifični za njegov izraz (najsibo pisni ali ustni) sta svojevrstna liričnost in izjemna tankočutnost, uglašena s tematikami, ki jih obravnava. Ne nazadnje pa je nemogoče prezreti že prej omenjeno Dolmarkovo silovito ljubezen, neredko strast – do filma, do umetnosti in do radovednosti, ki poganja misel, ki poganja življenje.

Varja Močnik

Petra Meterc je diplomirana anglistka in polonistka. Obvladovanje obeh jezikov in njunih kulturno-zgodovinskih kontekstov se odraža tudi v njenem odličnem prevajalskem delu. S filmsko kritiko se aktivno ukvarja že od leta 2012, ko je postala redna sodelavka Redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent. Radijski valovi so jo kmalu zanesli tudi v druge medije in tako danes piše za različne kritiške in strokovne publikacije, na primer Kino!, Dialoge idr. Kot članica društva Fipresci se v vlogi žirantke in kritičarke udeležuje festivalov po svetu, od Seattla do Rotterdama, Berlina in drugih. Je tudi redna sodelavka Festivala migrantskega filma, deluje kot mentorica kritiških delavnic in moderatorka, sodeluje pa tudi pri organizaciji drugih domačih festivalov, na primer Animateke. Delo Petre Meterc je v kontekstu domačega filmsko-kritiškega polja izstopajoče, saj je ena redkih, ki svoj pogled obrača tudi drugam od dominantnih podob evropske in zahodne filmske produkcije: zanima jo predvsem film neslišanih in nevidnih, prezrtih in odrinjenih teles. Pri tem vzpostavlja kritično distanco tudi do jezika samega, ki je v svojem bistvu večkrat zatiralski, pa tudi do rabe jezika, ki lahko s površnostjo še dodatno izbriše tisto drugo, kar je že tako prezrto. Njeno pisanje je vedno tudi pronicljiva analiza filmskega teksta in odraža odlično strokovno poznavanje filmskega medija kot takega. Prav diskurz, ki ga v svojem delu vzpostavlja, in teme, ki jih skozi izbrane filmske podobe naslavlja, so tiste, ki Petro Meterc postavljajo na posebno mesto. Kar je v njenem delu pomembno, je dialoškost, s katero svojo besedo odpira navzven, v poslušanju, sprejemanju in predstavljanju drugega, drugačnega. To spremljamo z upanjem, da se z njenim delom tudi slovenski filmski, kulturni in miselni prostor odpira in širi ter se uči gledati, videti in sprejemati drugačno. Družbena angažiranost Petre Meterc kot filmske kritičarke je gotovo nekaj, kar bi v diskurzivnem dometu domačega kritiškega bazena morda moralo postati nalezljivo. Filmska kritika Petre Meterc ni zgolj diskurz estetike, temveč tudi politike – obvladovanje obojega pa je v teh časih nujno. Anja Banko

Osnovna dejstva so tale: Marcel Štefančič jr. je filmski kritik in esejist pri tedniku Mladina (vse od leta 1986, vmes pa je ustanovil tudi filmsko revijo Oskar in pisal za Ekran), potem urednik mesečnika Global, voditelj TV-oddaje Studio City in avtor mnogih, več kot sto knjig, ki se tematsko raztezajo od filmske teorije in zgodovine slovenskega in svetovnega filma do družbeno-kritičnih del. Prejel je že več nagrad: zlato ptico za knjigo Najboljša leta našega življenja, nagradi Marjana Rožanca za knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev in za Esej o največjem: Ivan Cankar ter dva viktorja za voditelja informativne TV-oddaje. Poleg teh dejstev pa je treba omeniti vsaj še tole: Marcel Štefančič jr. je borgesovska figura. Edino argentinski pisatelj Jorge Luis Borges, ki je tudi sam pisal filmske kritike, bi si namreč lahko zamislil literarni lik, ki se je namenil popisati vse filme sveta. Toda niti Borges najbrž ne bi verjel, da takšen lik tudi v resnici obstaja. Če tudi vi ne verjamete, potem pač še niste prešteli in pregledali vseh Marcelovih Filmskih almanahov ali – zmotno misleč, da je Ivan Cankar samo slovenski pisatelj in dramatik – še niste prebrali Marcelove knjige o Cankarju, ki je v resnici učbenik filmske teorije in zgodovine. Če pa se vam zdi, da v njegovih spisih pogrešate zgodovino afriškega ali indijskega filma, potem sta za to samo dva razloga: ali mu takšne zgodovine še nihče ni naročil ali pa – kar je tudi verjetneje – zanjo ni imel časa, ker je moral toliko pisati o slovenskem filmu (če pomislimo samo na knjigi Slovenski film 2.0 in Maškarada) in se celo pognati na lov za izgubljenim zakladom, če lahko tako rečemo nekdanjim koprodukcijam Triglav filma. In še zadnji »če«, ki pa ni noben pogojnik. Torej: če Marcela v zadnjem času precej zaposluje ameriški predsednik, to pač ne more biti ovira, da ne bi postal dejanski borgesovski lik. V tem opisu je morda nekaj ironije, ampak samo toliko, kolikor je potrebna za trdnejši realizem. Ki pa se žal ne more meriti z natančnostjo in obenem poetičnostjo zapisa Aleša Debeljaka o Marcelu Štefančiču. Naj zadostuje samo nekaj Debeljakovih stavkov: »V svoji naglo rastoči kritiški produkciji je Marcel obdeloval Hollywood in avtorske filme, književne umetnine in popularne ikone, politične dileme in družbene strukture, z objavami pa je rasla tudi prepoznavnost njegovega stila. /…/ Marcel s stilističnimi nabritostmi dokazuje avtorsko enkratnost, z razkošno erudicijo uprizarja informativno izčrpnost, z izbrskanimi podrobnostmi iz biografij, bibliografij in filmografij osvetljuje širše družbene procese, koketira s pobalinsko nesramnostjo in raketira s prenikavimi domislicami in vidno uživa v sposobnosti za sočasno uporabo zahtevnih pojmov in vsakdanjih podob, to pa tako, da estetika vedno znova zanosi z etiko. /…/ Marcel ima bralsko in cinefilsko strast ter analitično pamet, široko razgledanost in pisateljsko spretnost, kar mu je omogočilo, da si je v teku let pridobil znatno verodostojnost. /…/Marcel je kritik v najboljši moderni tradiciji.« Zdenko Vrdlovec

Svet revije Ekran letošnje priznanje mlajšemu kritiku oziroma kritičarki podeljuje Tini Poglajen. Tina Poglajen je diplomirana sociologinja kulture, prevajalka, scenaristka in seveda predvsem filmska kritičarka, ki redno poroča z lokalnih in mednarodnih filmskih festivalov. Svoje kritiške, včasih pa tudi že kar esejistične ali teoretske prispevke objavlja v mednarodnih publikacijah, kot sta Indiewire in Film Comment, ter v slovenskih revijah, kot so Kino!, Dialogi in Ekran. Poznajo jo tudi poslušalci programa ARS na Radiu Slovenija. Je redna udeleženka kritiških dogodkov, kot so 27 Times Cinema v Benetkah, Kritiška akademija (Critics Academy) na festivalu v Locarnu in rotterdamski izobraževalni program za mlade kritike (Trainee Critics Programme). Kot žirantka je doslej sodelovala na ljubljanskem Liffu (2015), Berlinalu (2018), beneškem filmskem festivalu (2018) in na mednarodnem festivalu kratkega filma v Oberhausnu (2016). V še ne desetletni kritiški karieri je Tina Poglajen nanizala vrsto zvenečih dosežkov in napisala nemalo pronicljivih kritik, hkrati pa ves čas ostaja zvesta tistemu, kar je njeno pisanje odlikovalo že med študijem: subtilno estetsko analizo vselej prepleta z izjemnim občutkom za družbeno kritičnost. Pri estetski analizi velja izpostaviti njen smisel za podoživljanje filmske senzualnosti, ki je ne bi smeli zreducirati na avdiovizualno podobo, a kritiki to pogosto počno; Tina Poglajen pa v svojih besedilih prepričljivo širi filmskokritiški diapazon prav v luči zavedanja filmske čutne večplastnosti. Pri družbenokritični naravnanosti njenih besedil je opazna čedalje močnejša težnja po družbenopolitičnem in kulturnem kontekstualiziranju filmskih likov in tematik ter iskanju pomenljivih vzporednic tako v preteklosti kakor v sodobnosti. Kombinacija estetske in družbenokritične senzibilnosti je Tino Poglajen privedla do tega, da je v svojih besedilih še posebno pozorna na izraznost in izpovedno moč marginaliziranih subjektov, med katerimi v njenem naboru kritik prednjačijo ženske. S tem se je Tina Poglajen uveljavila kot jasno prepoznaven, prepričljiv in nadvse dobrodošel glas mlajše generacije slovenskih filmskih kritikov in kritičark.