Umrl je Mako Sajko, filmski režiser in scenarist ter pedagog

Prvega januarja nas je v 96. letu zapustil Mako Sajko, filmski režiser in scenarist  ter pedagog.

Rojen je bil 19. januarja 1927 v Tržiču. Je eden prvih slovenskih filmskih režiserjev s formalno izobrazbo iz režije, diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu l. 1959. Po študiju se je izpopolnjeval v Parizu in Mṻnchnu, zatem pa sodeloval kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Njegov opus obsegajo pretežno kratki in dokumentarni filmi z največkrat socialno tematiko. Kratki film Strupi (1964) je na mednarodnem festivalu v Gottwaldovu (današnji Zlin - Češka) prejel zlato medaljo za film in nagradi za scenarij in režijo, nagrajena sta bila tudi snemalec in avtor glasbe. Nagradili so ga tudi na mednarodnih festivalih v Karlovih Varih in v francoskem Toursu ter na 12. Festivalu kratkega filma v Beogradu, kjer je nagrado prejel tudi avtor glasbe (na tem festivalu sta bila v kasnejših letih nagrajena tudi filma Muzej zahteva in Samomorilci, pozor! Iz leta 1967. Po burnem dogajanju ob filmih »Samomorilci pozor« in »Narodna noša« leta 1975 je razočaran prenehal z ustvarjanjem filmov, se zaposlil in se posvetil filmski vzgoji in stvaritvam najmlajših filmskih ustvarjalcev. Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli

V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil najvidnejši ustvarjalec dokumentarnih filmov. Na samosvoj, zanimiv in drzen način se je odzval duhu časa, ko se so polagoma začeli odkrivati tabuji in prevrednotenja vrednot. Njegovi filmi so odsev tega časa. Dotikajo se aktualnih tem, kot so bili mejni režimi, pogoji dela v tovarnah, tehnološki napredek in stranski učinki, zloraba kulturnih simbolov… Njegove filmske zamisli so bile univerzalne, celo vizionarske in so prehitevale čas. Čeprav njegovih kratkih filmov množično občinstvo ni videlo, so pa vseeno premaknili takratno državo.

V obrazložitvu Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2009 je komisija med drugim zapisala: “Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli.”

Nagrade:

• Leta 2021 je prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo letno podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. · Leta 2013 je na festivalu DOKUDOC v Mariboru prejel plaketo Dokumentarno ime za posebne dosežke. · Leta 2012 je na 1. Grajskem festivalu (občina Grad na Goričkem), filmskem festivalu z naravoslovno tematiko, prejel častno Rajsko drevo za življenjsko delo · Leta 2009 je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo · Leta 1978 je prejel priznanje Metoda Badjura za režijo filma Narodna noša (1975) · Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada (za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor! (1967) · Leta 1968 je na Beograjskem festivalu dokumentarnega in kratkega filma prejel drugo nagrado za režijo filma Samomorilci, pozor! (1967) · Leta 1967 je na Beograjskem festivalu dokumentarnega in kratkega filma prejel nagrado za scenarij za film Muzej zahteva (1967) · Leta 1965 je na Beograjskem festivalu dokumentarnega in kratkega filma) prejel tretjo nagrado za režijo filma Strupi (1964).

Vir: Slovenski filmski center