Preimenovanje nagrade Metoda Badjure v nagrado Milke in Metoda Badjure

Razširjeno poimenovanje nagrade Milke in Metoda Badjure na vsebinski ravni ponovno združuje najpomembnejši slovenski filmski ustvarjalni par, katerega skupno delo je v mnogih primerih nemogoče ločiti, obenem pa Milko Badjura kot zaslužno slovensko filmsko ustvarjalko simbolno postavljamo v luč in na mesto, ki ji v zgodovini slovenskega filma tudi pripada.

Najuglednejša slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture v Sloveniji se že vrsto let imenuje nagrada Metoda Badjure. V zadnjem času je več strokovnih teles in posameznikov na področju filma predlagalo razširitev imena nagrade in sicer v nagrado Milke in Metoda Badjure. Spremembo imena je potrdil tudi svet Slovenskega filmskega centra. S tem si želimo poudariti premnogokrat spregledani doprinos Milke Badjura kot pionirke slovenske kinematografije in skupno ustvarjalno moč zakoncev Badjura, ki jo je odlikovala kreativnost, vztrajnost in strast do filma.

O nagradi

Nagrado Metoda Badjure za vrhunske dosežke na filmskem področju je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev prvič podelilo leta 1973, prvi nagrajenec je bil Matjaž Klopčič. Od leta 1995 pa nagrado podeljujejo za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Prva nagrajenca za življenjsko delo sta bila Ivan Marinček in Dušan Povh. Nagrado vsako leto podelijo na Festivalu slovenskega filma, nagrajenca pa izbere petčlanska komisija, ki jo na podlagi pisno utemeljenih predlogov strokovnih filmskih združenj imenuje direktorica Slovenskega filmskega centra. Najmanj en član komisije mora biti tudi prejemnik Badjurove nagrade iz preteklih let. Trenutno je aktualen poziv za predloge kandidatov za to najvišje filmsko priznanje za leto 2023.

Seznam vseh nagrajencev je na tej povezavi.

O Milki Badjura

Milka Badjura (27. maj 1902 – 2. februar 1992) je bila slovenska filmska montažerka in režiserka, ki je pripadala predvojni pionirski generaciji filmskih ustvarjalcev in velja za ustvarjalko, ki je postavila temelje nacionalne filmske produkcije. Že pred drugo svetovno vojno sta z možem Metodom Badjuro ustvarila okoli 30 kratkih filmov, predvsem etnografskih oziroma kulturnih filmov ter celovečerni film Triglavske strmine (1932). Njuni so tudi prvi filmski posnetki smučarskih skokov v Planici (1934) in nagrajeni kratki dokumentarni film Slovensko primorje (1948). Kot montažerka si deli nagrade, ki so jih prejeli filmi v režiji Metoda Badjure, Naši lipicanci (1951), Božidar Jakac (1969) in Pomlad v Beli krajini (1953). Badjurova sta veljala za požrtvovalen in vztrajen filmski par, ki se je za nacionalno kinematografijo v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja materialno in emotivno angažiral.

Milka Badjura je sodelovala pri celovečernih filmih, med katerimi so nepozabne slovenske klasike Vesna (1953), Balada o trobenti in oblaku (1961) in Sedmina (1969). »Sedmini je vdihnila jasno razumljivost in učinkovito dramatično gradacijo,« je ob neki priložnosti zapisal filmski kritik Peter Kolšek. Za svoje delo pri filmih Matjaža Klopčiča, Zgodba, ki je ni (1967) in Na papirnatih avionih (1967), kjer je pokazala modernejšo senzibilnost, je leta 1968 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Zadnja leta pred upokojitvijo je delala na televiziji kot montažerka filmskih obzornikov in igranih tv serij, kot sta Dekameron (1971) in Mladost na stopnicah (1973). Nekaj filmov je tudi režirala. V petdesetih letih se je kot režiserka podpisala pod dokumentarna filma Kroparski kovači in Od Blok do Planice. Gore so v njenih filmih pridobile mitske razsežnosti, iz njenih gibljivih slik pa je vselej izžarevalo hrepenenje po višavah. 

Matjaž Klopčič je svojo redno sodelavko Milko Badjura v osmrtnici v časniku Delo ob njeni smrti opisal kot pokončno, delavno, neutrudno in zanesljivo sodelavko, pa vendar tudi kot občutljivo in celo nezaupljivo osebo, predvsem ko je šlo za njeno delo in delo njenega moža. Zapisal je: »Najbrž ni naključje, da že v naslovu njenega prvega celovečerca nastopa Triglav s svojimi strminami in se tako plašno vključuje v sanje, ki so pravzaprav spremljale Badjurove vse do smrti: v tem imenu je jasno začrtana nedosegljivost vrha, ki se vzpenja nad nami vsemi, podoben velikim željam, kakor bi to iskanje velikih ciljev pomenilo nekakšno zavezanost izjemnemu in nedosežnemu… V tem oziru sta oba Badjurova pripadala poeziji; bila sta pesnika v tistem smislu, v katerem ga Francozi imenujejo »učitelja upanja«, ki ustvarja »s pogledom, uprtim v prihodnost«.«

»Stroj s trakovi, ki jih je razporejal po montažnih mizah, je bil zanjo nekakšna igrača, ki jo je zanesljivo uporabljala, v sozvočju z njo ustvarjala, vzgajala, vodila vse svoje sodelavce in v nenehnem kontaktu z njo tudi izgorevala,« je o njenem požrtvovalnem delu še dodal Klopčič, ki se je Milke Badjura vedno spominjal kot silhuete v »dušljivem polmraku montažne sobe«.

Preimenovanje Badjurove nagrade v nagrado Milke in Metoda Badjure tako na vsebinski ravni ponovno združuje najpomembnejši slovenski filmski ustvarjalni par, katerega skupno delo je v mnogih primerih nemogoče ločiti, obenem pa Milko Badjura kot zaslužno slovensko filmsko ustvarjalko simbolno postavljamo v luč in na mesto, ki ji v zgodovini slovenskega filma tudi pripada.

Vir: Slovenski filmski center

Foto: Arhiv Slovenske kinoteke