Na filmskem festivalu v francoskem Arrasu Klemen Dvornik in spomin na Jožeta Babiča

V petek, 8. novembra, se začenja 25. Arras Film Festival, ki je med francoskimi filmskimi festivali najbolj občutljiv za filmsko produkcijo iz jugovzhodne Evrope. Slovenski film je redni gost festivala, tako v glavnem tekmovalnem programu, kot tudi v programu, ki se ukvarja s pregledom najboljših filmov iz našega dela sveta.

V program sedmih filmov Izbor iz vzhoda se je letos uvrstil Igrišča ne damo! režiserja Klemna Dvornika, ki se je tokrat prvič uvrstil v “odraslo” sekcijo festivala. Film bo na sporedu 11. in 14. novembra, na drugi projekciji bo prisoten tudi režiser. Film se je v novembru že predstavil na zagrebškem filmskem festivalu, isti dan kot francoska premiera pa se bo zgodila še baltska premiera filma na njihovem najpomembnejšem festivalu – Tallin Black Nights Film Festival (PÖFF). Festival poteka od 8. do 28. novembra, Igrišča ne damo! pa se je uvrstil v tekmovalni otroški program, v katerem so na sporedu filmi za starost od 10 do 13 let. Film bo imel na festivalu 4 projekcije, zadnja bo 18. novembra.

Na filmskih festivalih se ob sodobni produkciji redno prikazujejo tudi filmi iz minulih obdobij, kar je v zadnjih letih spodbudilo tudi digitalno restavriranje, saj se marsikateri filmi zaradi obrabljenih filmskih kopij niso več mogli predvajati. V Arrasu so se letos odločili za program z naslovom Bilo je nekoč v Jugoslaviji. Festival, ki redno spremlja novo produkcijo iz našega dela sveta, se je tako odločil, da svojim gledalcem pokaže filme iz preteklih obdobij, ki so bili vir navdiha tudi za današnje filmske režiserje in režiserke. V uvodu so zapisali, da festival gledalce “z izborom klasičnih filmov popelje na enkratno popotovanje v srce nekdanje Jugoslavije, ko so Srbi, Bosanci in Slovenci živeli skupaj.” Izbor vključuje filme iz obdobja 1965–1992 in režiserje kot so Dušan Makavejev, Goran Paskaljević, Srdjan Karanović, Slobodan Šijan, Goran Marković, Emir Kusturica, slovensko zgodbo pa zastopa Jože Babič s filmom Po isti poti se ne vračaj (1965). K filmu so v spremnem tekstu zapisali, da je “globoko človeški in vrhunsko posnet skupinski portret.”

Če je bil Babič v preteklosti pri pregledu pomembnih avtorjev jugoslovanskega filma velikokrat spregledan, so taki dogodki priložnost, da se pozornost končno usmeri tudi na njegov filmski prispevek. O svojem filmskem pristopu je Babič povedal: »Film je pričel z najbolj banalnimi dokumenti, sedaj pa je dohitel literaturo. Jaz sem velik pristaš poetike, tudi če sem delal veristične, realistične filme, v meni živi želja, vizija. Pri meni je v vsakem filmu prisotna poetična poanta, ki pa ne zdrži v kompleksu pripovedi, ker me je vedno premagala družbena kritičnost. Nisem se mogel požvižgati na to, kaj se dogaja okoli mene. Danes pa je bolj jasno, da iluzije ostajajo iluzije in stvarnost stvarnost. Jaz sem bil prepričan, da se svet spreminja, potem pa sem sprevidel, da se svet ne spreminja.«

Jože Babič (1917–1996) je po drugi svetovni vojni, ki jo je večino preživel v koncentracijskih taboriščih, režiral predstave v vseh slovenskih dramskih gledališčih, še bolj pomemben pa je njegov prispevek k slovenski kinematografiji, ki se je začel leta 1959. Posnel je šest celovečercev, ki v slogu trdega realizma obravnavajo aktualna eksistencialna in družbena vprašanja. Tri četrtine sonca (1959), Veselica (1960), ki velja za enega od predhodnikov "novega jugoslovanskega filma". Po Veselici je Babič posnel dva filma v drugih jugoslovanskih republikah, Trčenje na vzporednikih (1961) na Hrvaškem in V navskrižju (1963) v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji je posnel samo še dva filma: Po isti poti se ne vračaj (1965) in Poslednja postaja (1971). Babič je bil tudi ustvarjalen televizijski režiser, z dolgim spiskom del na TV Ljubljana. Leta 1995 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo.