Videvanja Van Gogha

Film je svojevrstni hommage lepoti; lepoti kot likovnoestetski komponenti in predvsem duhovni lepoti, tisti, ki se v nas navadno hitreje razraste, hkrati z ljubeznijo, seveda, če ji dovolimo dihati, če smo jo pripravljeni sprejeti in (po)deliti. Film se poigrava in ne gradi na bizarnosti, temveč na estetiki, etiki in duhovnosti. Ona in on vsak zase obiskujeta P(sihiatrijo); bolj introvertirana Ona in ekstravertiran On na seansah pripovedujeta in postopoma razkrivata posebno močno doživetje, ki na nek način pomeni preobrat v njunem čustvenem zastanku. Zlagoma spoznavamo, da nimata problema s sprejemanjem doživetega: Ona bi rada le izvedela, kje se je to zgodilo, in On bi rad vse ugledal znova.