Sonatina

Gre za plesni film, v katerem pride do spajanja med podobami, gibom ter melodiko in ritmiko glasbe. Slika postane glasba in glasba postane slika. Plesalka, ki je metafora melodije osamljenega klavirja v galeriji, se sprehaja med umetniškimi deli ter se z njimi poigrava. Prostor umetniške »miline« končno preseka banalnost zunanjosti, ki je onstran umetniškega sveta galerije. Svetova sta nezdružljiva, a umetniško delo se zdi kot most med njima.