Nevidni spomeniki

Industrijska revolucija 19. stoletja je tudi v naše kraje pripeljala železnico. Izgradnja Južne železnice, kot prve železniške proge skozi naše kraje je bila eden največjih svetovnih gradbenih podvigov konca 19.-ga stoletja. Graditelji železnice iz Ljubljane v Trst so se morali spopasti z vrsto nepričakovanih težav, od katerih je bilo eno ključnih vprašanje napajalne vode za lokomotive. Težave so se pričele že takoj na Ljubljanskem Barju, ki je je terjalo desetletje utrjevanja terena. Dvig proge iz Ljubljanskega Barja na Kraško planoto je bil izpeljan mojstrsko, prek izgradnje Borovniškega viadukta. 561 metrov dolg most so delali sedem let, v mehka barjanska tla zabili 4000 hrastovih pilotov, ob končanju je bil še desetletje največji zidani most v Evropi! Umankanje vode na tedaj popolnoma golem, pustem in nenaseljenem Krasu je bil nerešljiv problem! Po naključju so v v globoki divjini Krasa vremske doline odkrili bogat izvire vode, ki je omogočil gradnjo prvega vodovoda pri nas ter hkrati enega največjih v Evropi, dolgega skoraj 40 km. Preko sistema podzemnih rezervoarjev je oskrboval z vodo vse postaje do Rakeka do Nabrežine. Problemi pa se niso končali niti po izgradnji proge v letu 1857, ko je prvi vlak zapeljal v Trst. Vremenske razmere na Krasu so bile tako ostre, da je burja prevrnila vlak. Najhujši pa so bili snežni zameti, ki so bili visoki kot cel vlak. Sprva so progo zakrivali s posebnimi lesenimi pregradami, kasneje pa so zgradili visoke kamnite zidove za odklnjanje snežnih zametov. Ogromen sistem zidov daje še danes nepozaben vtis in ga imamo lahko za svojevrsten Slovenski kitajski zid!