DORICA MAKUC in MIJA JANŽEKOVIČ

Novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki se je v zahtevnem okolju povojno razklane Goriške regije in prevladujoče moškem poklicu uveljavila kot eden izmed najbolj pronicljivih glasov slovenskih zamejcev, je morala v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja v izseljenstvo v Milano – tako kot številni slovenski izobraženci, ki so po vrnitvi Trsta in Gorice Italiji ostali brez dela. Tam se je njena raziskovalna žilica in pozorno oko za slovenskega človeka križalo z ljubeznijo do filmske umetnosti. »Gorica je umirala. Tako sem odromala v Milano, kjer so ravno takrat odpirali predstavništvo Jugoslovanske zunanjetrgovinske zbornice. To mesto pa je bilo res veliko in iz svoje duhovne samote sem se reševala tako, da sem hodila v kino. Bil je ravno čas po italijanskem neorealizmu, obdobje Antonionijevih in Viscontijevih filmov, in imela sem prijateljico, ki je bila blagajničarka v kinu. Pomagala mi je, da sem si lahko ogledala vse predstave. V filmski kulturi sem iskala tolažbo in zaljubila sem se v film,« je pojasnila Mojci Širok v intervjuju za Mladino. Ponovna izkušnja izseljenstva – pred drugo svetovno vojno se je njena družina zaradi fašističnega preganjanja preselila v Domžale; med leti 1948 in 1952 pa je obiskovala Novinarsko-diplomatsko šolo v Beogradu –, ki je v njej zbudila željo po vrnitvi v slovensko okolje, in na novo odkrita ljubezen do filma sta jo leta 1962 pripeljali na vzpostavljajočo se Televizijo Ljubljana. Čeprav si je sprva želela delati v zunanji politiki, so ji dali na izbiro šolstvo ali socialo: »S šolo je vedno križ, sem si mislila, bom pa že rajši socialo /…/ Pozneje sem ugotovila, da me to pravzaprav zelo zanima in veste zakaj? Ker sem z obrobja, mi ob meji smo vsi z roba, nismo v središču, okrog katerega se vse vrti, in tako so me vedno mikale razne obrobne teme, ljudje z obrobja, alkoholiki, stari ljudje, duševno prizadeti otroci, prestopniki, tudi ženske, veste«.

Ko se je na televiziji nekaj let kasneje ustanovil izobraževalno-dokumentarni program, je bila poleg urednika Miloša Macarola njegova prva članica. »O tem, kako se dela film, pa čeprav dokumentarni, smo vedeli bore malo ali nič. Toda imeli smo srečo, da je bil takrat slovenski film že precej v krizi in so zato prihajali na televizijo v službo najboljši filmski snemalci, pa montažerke, tako da smo se potem od njih tudi kaj naučili. Le redki režiserji, ki so bili takrat zaposleni na TV, so imeli diplomo AGRFT, med njimi je bila tudi moja dolgoletna kolegica in prijateljica Mija Janžekovič-Jankovič, ki je sicer diplomirala igralstvo in s katero sva kasneje krasno skupaj delali«. Prav srečanje s slednjo je neizbrisno zaznamovalo njeno dokumentarno pot, saj sta v sedemdesetih in osemdesetih tvorili neločljiv tandem in ustvarili kopico prelomnih dokumentarcev in dokumentarnih oddaj ter se učili druga od druge tako v vsebinskem kot v formalnem smislu. »Dorica je meni odprla primorski svet. Jaz sem živela na Štajerskem in poznala tisti svet. Druga drugi sva odpirali svet. To je bila zelo dobra kombinacija, s katero sva obe pridobili,« je v intervjuju za Kinoatelje pojasnila Janžekovič. Skupaj sta v manj kot dveh desetletjih ustvarili skoraj 30 dokumentarnih filmov in oddaj. V fokusu njunih del pa je bil vedno človek, kot potrjuje tudi Janžekovič: »Veliko so nama dali ljudje, do katerih sva prišli. Tako se nama je marsikaj odprlo, kar prej ob knjigi ali kakršnemkoli drugem študiju nisva mogli dobiti.« Prav ta pristen, neposreden stik z ljudmi je mogoče najbolj izstopajoča lastnost njunih filmov.

Več o ustvarjalnem delu Dorice Makuc in Mije Janžekovič si lahko preberete v publikaciji in ogledate v intervjuju, ki ju je lani ob projektu Dobrodošli doma v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 pripravil Kinoatelje.