BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Od 3. do 10. septembra bo v Beogradu potekala 13. izdaja mednarodnega festivala dokumentarnega filma Beldocs, ki po navadi poteka v mesecu maju, letos pa je bil prestavljen na nov termin. Festival je eden največjih tovrstnih dogodkov na Balkanu, potekal pa bo na sedmih lokacijah v Beogradu in na spletni platformi Cinesquare.
Beldocs bo predstavil do sedaj najbolj celostno retrospektivo kratkih filmov slovenskega režiserja Maka Sajka, ki je lahko nastala s podporo in sodelovanjem Slovenskega filmskega centra in ob pomoči Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu RS.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil Sajko najvidnejši ustvarjalec dokumentarnih filmov. Na samosvoj, zanimiv in drzen način se je odzval duhu časa, ko so se polagoma začeli odkrivati tabuji in prevrednotenja vrednot. Njegovi filmi so odsev tega časa. Dotikali so se aktualnih tem, kot so bili mejni režimi, pogoji dela v tovarnah, tehnološki napredek in stranski učinki, zloraba kulturnih simbolov ... Njegove filmske zamisli so bile univerzalne, celo vizionarske in so prehitevale čas. Čeprav njegovih kratkih filmov množično občinstvo ni videlo, so vseeno premaknili takratno državo.
Mako Sajko je ob tej priložnosti izjavil: »Na Beldocsu bodo prikazali najbolj popolno retrospektivo mojih filmov. Za to sem jim zelo hvaležen, saj so se res potrudili. Zaradi karantene se festivala žal ne bom mogel udeležiti, ker sem pod zdravniškim nadzorstvom. Pred tem pa sem jim povedal, da bom prišel, pri čemer zdravnika sploh nisem vprašal za mnenje.«
Mako Sajko se je rodil leta 1927 v Tržiču, leta 1959 je diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu, usposabljal se v Münchnu in Parizu. Kariero je začel kot asistent režiserjem Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču, Francetu Kosmaču. Od leta 1961 je po svojih scenarijih ustvaril vrsto kratkih in dokumentarnih filmov. Po burnem dogajanju ob filmih Samomorilci pozor (1967) in Narodna noša (1975) je razočaran prenehal z ustvarjanjem filmov, se zaposlil in se posvetil filmski vzgoji in filmskim projektom najmlajših filmskih ustvarjalcev.
Njegovi filmi so prejeli kar nekaj nagrad v svetu in doma: Strupi (1964 ) so na mednarodnem festivalu v Gottwaldovu (današnji Zlin -Češka) prejel zlato medaljo za film in nagradi za scenarij in režijo, nagrajena sta bila tudi snemalec in avtor glasbe. Film prikazuje uničevanje vode z industrijskimi odpadki in to ni bil samo prvi film s tako temo v Jugoslaviji, ampak eden prvih v Evropi. Nagradili so ga tudi na mednarodnem festivalu v francoskem Toursu in na 12. Festivalu kratkega filma v Beogradu. Na tem festivalu sta bila v kasnejših letih nagrajena tudi filma Muzej zahteva (1967) in Samomorilci pozor.
Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za filmski opus, posebno za film Samomorilci pozor, leta 1978 priznanje Metod Badjura za film Narodna noša na Tednu domačega filma v Celju, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo na 12. Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Ob avtorjevi osemdesetletnici je Mirjana Borčič v Kinotečniku zapisala: *»V letih svojega najbolj intenzivnega ustvarjanja skoraj ni posnel filma, ki ne bi trkal na našo človeško in državljansko zavest. Pa naj bo to ekološko opominjanje Strupi, kritičen zapis o zanemarjenem gospodarstvu Muzej zahteva, opozarjanje na pereče, pogosto zamolčane probleme Samomorilci pozor in Promiskuiteta ali poizkus etnografskega zapisa s kritičnim pridihom Narodna noša. V filmih Plamen v dvonožcu, Turnir pri Šumiku in Potopljena obala se je izognil komentarju. Podal se je v raziskovanje čistega filmskega izraza, govorice, v kateri se slika in zvok zlijeta v nedeljivo celoto.«
Ob njegovi retrospektivi bodo na Beldocsu prikazali tudi film Mako, potret izjemnega slovenskega dokumentarista, ki ga je leta 2013 posnel režiser Siniša Gačić v produkciji RTV Slovenija.
Vir: Slovenski filmski center
