Revija Ekran

Slovene: Morda kdaj spet: trajnostno varovanje filmske dediščine

Prispevek Kristiana Božaka Kavčiča, podkrepljen z avtorjevim raziskovalnim delom in pogovori s stroko, na tehten in aktualen način osvetljuje problematiko digitizacije na področju ohranjanja filmske dediščine, njenih motivacij, ozadij, problemov in posledic. Še več, s trezno analizo pogosto samoumevnega in v marsičem zmotnega enačenja širših družbenih trendov digitalizacije in trajnostnosti, avtor preseže svojo že tako pomembno osrednjo tematiko varovanja filmske dediščine in napelje bralca k razmisleku o obravnavani problematiki znotraj celotnega filmskega področja in širše družbene realnosti.

Slovene: Mia Hansen-Løve: potrpežljiva pripoved

Kritika filma Nekega lepega jutra Mie Hansen-Løve filmskega kritika in teoretika Oskarja Bana Brejca je natančna analiza posameznih ključnih filmskih prizorov, ki so postavljeni v kontekst režiserkinega filmskega opusa, celote filma in kritikove premišljene interpretacije. Z njo elegantno in tudi za širšo javnost zanimivo povezuje strukturo filma, montažo in igro ter vrednoti specifični filmski jezik v ekonomičnem, a učinkovitem jeziku kritike, ki pa si v poantah dovoli tudi nekaj poetičnosti, s katero se skuša približati večpomenski čarovniji obravnavanega filma.

Slovene: Video kratki stik v 21. stoletju: turboekstraktivizem in nekrokapitalistična abstrakcija – intervju z Marino Gržinić

Pogovor Nine Cvar z Marino Gržinić preseže prepogosto behind-the-scenes mentaliteto filmskega intervjuja in opominja na moč te besedilne zvrsti kot forme, ki lahko s poglobljenimi nastavki bralca kategorično usmeri v nadaljnje raziskovanje in razmišljanje. Avtorica preko obsežnega poznavanja obravnavane tematike ter opusa intervjuvanke pravzaprav soustvari teoretsko besedilo, katerega vsebino je težko zajeti z nekaj besedami, vsekakor pa preko poizvedovanja o videoumetnosti izpostavi tiste vidike prepleta kapitalizma in umetnosti, ki so žal še vedno prepogosto prezrti.

Intervju Marine Gumzi z Isabelle Fauvel odlikujeta avtoričin angažma in poznavanje področja filmske produkcije. Pogovor zaznamujejo premišljena in izvirna vprašanja, ki odpirajo prostor za zavzet premislek stanja sodobne evropske filmske industrije.

Objavljeno v Ekran maj/junij 2022.

KAJ NAREDITI S FILMOM IN TEHNOLOGIJO? (Oskar Ban Brejc) Oskar Ban Brejc v svojem teoretskem eseju »Kaj narediti s filmom in tehnologijo?« premišljuje aktualno temo na način, ki bralcu organsko približa kompleksnost konceptov ter jih spretno in fluidno argumentira, opirajoč se na sodobno strokovno literaturo.

Objavljeno KINO! št. 48/2022.

... NAOKOLI ... (Anže Okorn) Besedilo Anžeta Okorna »... Naokoli …« odraža slog, ki ga avtor z recenzentskim in esejskim pisanjem razvija že več let. V slovenskem filmskem prostoru je Okorn eden redkih piscev z razpoznavnim stilom, ki presega ustaljene forme filmske kritike. S svojim raziskovanjem jezika in ritma tekst razpira drugačen pogled na film Joachima Trierja Najslabši človek na svetu.

Objavljeno v Ekran januar/februar 2022.

»Biti kritičen – biti kritičarka ali kritik – mora nujno zaobjeti izpostavljanje in razgaljanje lastne pozicije znotraj sistema. Pozicije, v kateri je naše preživetje na filmskih festivalih v celoti odvisno od solidarnostnih vezi, skupnih najemov in spanja na kavčih kolegov, v kateri se domala vsi spopadamo s tesnobo, depresijo in kronično neprespanostjo in v kateri zaradi nizkih plačil, ki kljub inflaciji do danes ostajajo nespremenjena ali se celo nižajo, živimo v neprestanem eksistenčnem krču.« Tako je zapisala Veronika Zakonjšek v enem svojih letošnjih tekstov za revijo Ekran, v katerem razkriva tragikomičnost svojega filmsko-kritiškega življenja.

Morda tudi zato na tem polju ne deluje samo kot kritičarka – od leta 2023 je tudi predsednica Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk Fipresci –, temveč tudi kot vodja strokovnih programov in članica selekcijskih komisij različnih festivalov, tako domačih kot mednarodnih, in njena eksistencialna drama tako poteka na odrih od Portoroža in Sarajeva do Berlina in Karlovih Varov. Kdo je to dramo režiral, bo najlažje povedala sama, čeprav bi tisti, ki beremo njene kritike, eseje, intervjuje, zadnje čase celo avtobiografske ali avtofikcijske potopise, o tem lahko ugibali. Gre namreč za filmsko gledalko in raziskovalko filmskega sveta z izbrušenim in izdelanim kritiškim okusom in vrednostno lestvico. S svojimi teksti o slovenskem filmu, o filmih, dokumentarcih in serijah skozi perspektivo feministične teorije in o manj znanih svetovnih kinematografijah ter (trans)nacionalnih identitetah prispeva k angažiranemu dialogu o sedmi umetnosti.

S svojim angažmajem se odločno postavlja na pozicijo iz uvodnega citata – refleksija umetniškega dela je vedno tudi refleksija lastne pozicije, ozavestitev kota lastne kamere. In, kar seveda ni nepomembno, svoja besedila sestavlja z občutljivostjo in humorjem (čeprav včasih črnim) ter vse bolj tudi z veščo literarno prepričljivostjo, ki nas, gledalce del, o katerih piše, spreminja v njene (zveste) bralce.

Zaradi vsega omenjenega ji podeljujemo priznanje revije Ekran.

Aljoša Harlamov v imenu Sveta revije Ekran

Slovene: Majda Širca s svojim nepopustljivim vztrajanjem, da plamen filmske kulture ne ugasne, pomembno prispeva k temu, da sobe slovenskega avtorskega filma in sobane slovenske progresivne politike niso boleče prazne, ampak svoje najbolj avtorsko subjektivne poglede oblikuje v dokumentarno objektivne uvide, vpoglede.