Moj prvi splav In preproduction

hrvaško: Kratkometražni igrani film radnog naslova Moj prvi pobačaj, žanrovski dramu, prema
vlastitom scenariju režira Hannah Koselj Marušič, a zemlja je glavnog producenta Slovenija.
Pošavši od osobnoga životnog iskustva, autorica, inače interdisciplinarna umjetnica koja se
bavi fotografijom, ilustracijom, poezijom i filmom kombiniranih rodova (Podgane s cvjetnim
kapicama, Rascijepljeni krajevi) tematizira uvijek iznimno osjetljivo pitanje pobačaja. U svom
protagonistima i mizanscenom razrađenom scenariju, dosljedno, ali podosta inovativno govori
o mladoj studentici koja se odlučuje za pobačaj. Premda ima podršku svog partnera, sve više
osjeća utjecaj društva te društvenih mreža, a u snovima joj se javi sam zametak… Dojmljivo
dočarana životna situacija koja je dosad dobila najrazličitije ekranizacije, u autoričinoj je viziji
originalna i nadahnuta dobivši nekoliko kutova gledanja te mogućnosti. Jednostavnog zapleta,
ali višeslojne razrade, scenarij je uvjerljiv i likovima i dramaturškim lukom, a priča je
suvremena i relevantna. Produkcijska kuća More-Magnets d.o.o. kao hrvatski partner u
projektu, dosad se najviše istaknula kratkometražnim filmskim projektima (Peti kat lijevo, Daj
da nam ljubav kaže sve o nama) i televizijskim dokumentarnim serijalima (Zanat, Povratak
životinjama), te je kapacitirana za ovakav tip projekta.

Projekt Moj prvi splav obravnava univerzalno tematiko intimnega in družbenega odnosa do (še danes pogosto) tabuizirane in praviloma spolitizirane tematike splava - in se tematike loti s predstavljanjem osebne izkušnje, ki razkrije raznolike, največkrat zamolčane intimne vidike tega dejanja.
Scenarij poetično, a obenem zelo konkretno predstavi intimno zgodbo o doživljanju splava - intimno v stiku z družbenim, tudi administrativnim okoljem. Zgodba je izjemno konkretna, obenem pa zadosti poetična in duhovita, da komunicira na številnih nivojih - čustvenem in intelektualnem, tudi estetskem. Morda je treba razmisliti reprezentacijo stranskih likov (osebja bolnice), ki so, sicer najbrž na podlagi resnične izkušnje, predstavljeni precej "črno-belo".
Tematika filma je akutno aktualna za ožji (slovenski) in širši prostor, zlasti v obliki pričujočega projekta - ki osebno izkušnjo predstavi v skorajda dokumentarni, a vendarle izrazito poetični in avtorski maniri, ki lahko vzpostavi komunikacijo z raznolikimi gledalci.