Čakam na vlak

S scenaristovimi vtisi iz otroštva podprt scenarij po zgodbi Zorana Kneževića nepreračunljivo odpira travmatično obdobje polpretekle zgodovine – posledice vojn v republikah nekdanje Jugoslavije. V ta časovni kontekst je umeščena iskrena in boleča pripoved o jeznem fantu Samirju, ki na jeseniški železniški postaji kamenja vlak, ker je nekoč odpeljal v vojno njegovega očeta. Avtor odpre relevantne teme odraščanja, na videz nemotivirane agresivnosti, človeške solidarnosti, bridkega spoznanja o očetovi smrti ter ponovnega zbližanja z materjo. Besedilo izpušča vse nepomembno. Elegantno, v nekaj izčiščenih prizorih, pripelje do spoznanja, ki bo glavnega junaka spremljalo vse življenje. Dialogi, omejeni na bistveno, učinkovito predstavijo značaje in podpirajo situacije. Filmske osebe prepričljivo zaživijo pred bralcem/gledalcem, čeprav se večina, razen ustrezno ves čas prisotnega osrednjega lika, le bežno pojavi v filmu. Zgodba, ki se učinkovito začne s takojšnjim junakovim znašanjem nad vlakom, se čudovito konča na Bledu, ki pozabljen od turistov s svojo lepoto obdaja le Samirja in njegovo mamo. Projekt obeta droben, a dragocen prispevek k ozaveščanju stisk, ki jih je prebivalcem Slovenije prinesla vojna na Balkanu, in bo kot takšen relevanten prispevek k razvoju slovenske avdiovizualne ustvarjalnosti, saj daje glas pripadnikom skoraj getoiziranih narodnih skupnosti, ki so se s trebuhom za kruhom, ali pozneje pred uničujočo vojno, zatekli v Slovenijo. Ob subtilni realizaciji lahko nastane človeške topline in bridkosti poln film, ki bo privlačen tudi za mednarodne festivale kratkega filma.