Frišno
Rožavska filmska komuna (Komîna Fîlm a Rojava)
Rožavska filmska komuna je bila ustanovljena leta 2015 s pomočjo filmskih zanesenjakov in zanesenjakinj iz tujine, ki so prostovoljno prišli v avtonomno regijo na severu Sirije Rožavo, da pomagajo ponovno vzpostaviti njeno kinematografijo. V njej so se združili filmarji in filmarke, ki pred tem niso mogli svobodno ustvarjati, saj je bilo ljudem, ki niso bili del sirskih režimskih institucij, v javnosti prepovedano snemati s kamero. »Ideja je združiti vse, ki se želijo ukvarjati s filmom ali zgolj obožujejo film, z namenom snemanja revolucije, raziskovanja razlogov zanjo in njenih učinkov na družbo. Delujemo kot kolektiv, naš namen pa ni, da bi s filmi zaslužili. V prvi vrsti želimo ljudem v Rožavi, pa tudi po vsem svetu približati zgodbe tukajšnjih ljudi: zakaj smo ostali, zakaj se borimo in zakaj smo ubrali svojo politično pot. To delamo iz naše lastne perspektive, kar se nam zdi zelo pomembno, saj tuji filmi o Rožavi velikokrat ne zajamejo bistva tega, kar se dogaja, ne govorijo o nas ali pa celo izkrivljajo realnost situacije,« pojasnjuje njena sopredsednica, filmarka Sevinaz Evdikê. Dejavnosti komune segajo širše od filmske produkcije – »gre za razvoj filmske kulture v celoti« – in sicer z obujanjem kinematografov in projekcij na prostem po vsej regiji ter ustanovitvijo filmskega festivala. »Da se ljudje v regiji spoznavajo med seboj in svojo kulturo.« Hkrati komuna izvaja številne filmske delavnice za otroke in odrasle, film pa uvaja tudi v izobraževalni sistem, kjer se kurdski otroci učijo v kurdskem jeziku, arabski v arabskem in druge manjšine v svojih maternih jezikih. »Po 6 letih ni več otroka v Rožavi, ki ne bi videl filma, kar je velik uspeh za nas. Ljudje so filmsko kulturo vzeli za svojo in jo tudi že soustvarjajo, saj se na nas obračajo z vprašanji, kdaj bomo posneli film o tem dogodku, kraju ali skupnosti.«
Dom (Mal)
Scenarij in režija: Sevinaz Evdikê
igrani, Avtonomna administracija Severne in Vzhodne Sirija, 2019, 10'
Sara je stara osem let in živi v sama v vojno opustošenem mestu Ragga. Družba v kateri živi, se trudi soočati s posledicami vojne in ekstremnega nasilja, medtem ko Sara iznajde svojevrsten način preživetja: zbira ostanke granat in odpadne kovine in jih proda v zameno za hrano in obleko. V eni noči se izmenjava železa za rokavice sprevrže v dramatično situacijo.
Moje ime je na kamnu (Navê Min Li Ser Kevirekî Ye)
Scenarij in režija: Beşa Sȋnema (Akadimiya Ş.Yekta Herekol)
dokumentarni, Avtonomna administracija Severne in Vzhodne Sirije, 2021, 9'47''
Kobane
Scenarij in režija: Zȋlan Hemo
igrani, Avtonomna administracija Severne in Vzhodne Sirije, 2021, 6'18''
Filmi bodo za brezplačen ogled dostopni od 8. do 13. marca.
Sevinaz Evdikê je režiserka, producentka in scenaristka iz Rožave v Siriji. Študirala je film na filmski akademiji v Diyarbakirju v Kurdistanu. Kot diplomsko delo je režirala svoj prvi kratki film Rojstvo. Leta 2015 se je pridružila Rožavski filmski komuni, kjer dela kot sopredsednica, režiserka, asistnetka, producentka in umetniška direktorica. Poučuje scenaristiko in umetnost na filmski akademiji Rožava in je soustanoviteljica Mednarodnega filmskega festivala Kobane.
Evdikê je ena izmed številnih žensk, ki so z revolucijo in vzpostavijo Avtonomne administracije Severne in Vzhodne Sirije v Rožavi ogromno pridobile. »Čeprav prihajam iz bolj odprte družine, sem si pred desetimi leti kvečjemu lahko obetala, da bi postala učiteljica, žena in mati, mnoge pa bi bile obsojene zgolj na dom in ekonomsko odvisnost. Zdaj smo voditeljice! Vedno sem sanjala, da bi bila del filmskega sveta, zdaj pa sem na čelu filmske institucije. Podobno je z vsemi ženskami, ki lahko zdaj odločajo in skrbijo same zase ter druga za drugo. Pred tem smo poznali umor iz časti, ki ga je podpiral celo sirski režim, saj so moški, ki so ubili svojo ženo, šli v zapor zgolj za dva meseca. Ponekod smo poznali tudi poligamijo, danes pa je oboje strogo preganjano in družbeno nesprejemljivo. O tem smo ženske dolgo sanjale in izjemno smo ponosne, da nam je to uspelo. Zavedamo pa se, da nas čaka še veliko trdega dela, saj se večstoletnih navad in običajev ne moreš kar tako znebiti.« Ocenjuje, da ima zato umetnosti v borbi za demokratično družbo zelo pomembno mesto: »Lahko se boriš s puško ali s kamero. Vsekakor se zavedam pomembnosti naših bork in borcev, vsi v Rožavi smo že izgubili kakšnega družinskega člana; vsi moji bratranci se na primer borijo na fronti, v borbah pa sem izgubila strica. Svojo dolžnost filmarke pa vidim v tem, da pripovedujem njihove zgodbe, da sem glas ljudi, ki se v Rožavi borijo za boljšo prihodnost. Ponosna sem nanje in na vse nas, da vztrajamo v revoluciji.« Tudi na lastni koži je leta 2019 doživela napad turških sil, zaradi katerega je izgubila domačo hišo in morala z družino zbežati iz rojstnega mesta Serekaniye. »To je bil udarec tudi za filmsko komuno, saj smo tam imeli studio za snemanje zvoka in smo bili ravno v procesu sinhronizacije filma. Vsi člani komune smo morali zbežati v Qamişlo, kjer od takrat delujemo. Veliko ljudi je na žalost moralo v begunsko taborišče.«