Dokumentarno ime 2022 - Nadja Velušček
Nadja Velušček je avtorica številnih dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje v različnih jezikih spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli videna preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Nadja s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.
Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma MOJA MEJA iz leta 2002.
Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.
»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček
Retrospektiva filmov Nadje Velušček bo na voljo za brezplačen ogled tudi na tej spletni strani med 15. in 25. septembrom (film Moja meja bo na spletu na voljo med 20. in 25. septembrom):
Vžgano v spominih
Pripoved o požigih vasi, ki so jih na multietničnem območju današnje Slovenije, Hrvaške in Italije sistematično izvajale nacistične oborožene sile. Spomini tedanjih otrok in mladostnikov osvetljujejo drobce te krute preteklosti in ozaveščajo prostranstva njene pozabe. Nastal je dokumentarni projekt, ki bolj kot o vojni spregovori o presenetljivi moči življenja.
Trenutek reke
Soča je bila vedno mejna reka. V svoji razmeroma kratki strugi povezuje dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni. Soča je ženska. Isonzo je moški. Soča je voda protislovij; privlačna in nevarna, znana po smaragdni barvi in krvavi fronti. Prva svetovna vojna v teh krajih ni uničila le življenj, vasi in polj, ampak tudi odnos, ki ga je tedanji človek gojil do narave. Preživeli so moral začeti iz niča in zdi se, da danes še vedno živimo v tem na hitro sklepanem svetu. Srečanja ob Soči razkrivajo protislovja, ki jih danes živimo v odnosu do narave. V primerjavi z življenjem reke, se človeško življenje zdi nepomembno in vendar človek danes lahko posega v zakone narave. V času, ko se odpravljajo politične meje, si moramo v odnosu do naše skupne reke, meje znati postavljati sami.
Sešivalnica spomina
Dokumentarni film Sešivalnica spomina – Ricuciture di memorie raziskuje obmejni prostor Benečije, Nadiških dolin in Zgornjega Posočja, ki ga je od nekdaj določala meja in je kljub grobim zgodovinskim pretresom uspel ohraniti svojo edinstveno identiteto. Meja, ki je v ta prostor zarezala po letu 1947, je bila v teh krajih še posebej mračna in železna. Danes je v obeh državah ta prostor bolj ali manj izpraznjen, vendar z neuničljivo željo po življenju. Da bi zopet zaživel polno in v vsem svojem bogastvu mora sešiti nekoč nasilno pretrgane spomine. V pogovorih z domačini odkrivamo zgodbe in usode ljudi, ki so na svojih domovih vztrajali ali pa se danes vanje vračajo. Nov zgodovinski trenutek odpira meje in nakazuje nove oblike priseljevanja in življenja v skupnem prostoru.
Mesto na travniku
Ob priključitvi Primorske k Jugoslaviji je Gorica ostala v Italiji. Na jugoslovanski strani so leta 1948 začeli graditi novo Gorico. Mesto na travniku, na močvirju, na zapuščenem pokopališču ob stari Frnaži, je dolga leta stalo kot skelet sredi praznega prostora ob neizmerno široki ulici, ki ni nikamor vodila. Ljudje, ki so se vanj selili iz vseh koncev in krajev, so kmalu ugotovili, da so se znašli na “divjem zahodu” in da si bodo Novo Gorico morali zgraditi sami. Dokumentarni videoesej pripoveduje zgodbo o nastanku mesta in postavlja vprašanja o njegovi identiteti in viziji v času, ko meja zopet izgublja pomen. Pripovedujejo jo njeni prebivalci in tisti, ki so jo tako ali drugače pomagali gradili.
Moja meja (spletni ogled bo mogoč med 20. in 25. septembrom)
Gorica, 16. septembera 1947. Meja se je vrinila med hiše in ulice, med polja in vrtove in razdelila ljudi in svet. Postala je pregrada, vendar tudi izziv. O življenju ob meji pripovedujejo tisti, ki se še spominjajo nerazdeljenega goriškega prostora. Drobec svetovne zgodovine spoznavamo skozi oči deklice, ki v dnevnik zapisuje vsakdan odraščanja v povsem novi državi.
Niso letele ptice
Dokumentarni film Niso letele ptice je nastal leta 1999, ko je bilo še mogoče spregovoriti z devetdesetletniki, ki so v času soške fronte bili otroci. Nastala je pripoved o vojni, ki pa bolj kot o smrti spregovori o življenju in o tistem prainstinktu, ki nas žene, da pomagamo živečim bitjem v stiski. Njihovi spomini na začetek vojne, na odhod v begunstvo in na vračanje v porušene domove so namreč polni takšnih z življenjem prežetih trenutkov. Vodilo raziskave filma je bila publikacija Pregnani, v kateri je avtor Vili Prinčič zbral spomine goriških beguncev iz prve svetovne vojne. Njihova pričevanja v filmu dopolnjujejo družinske fotografije in drugi pisni viri: zapisi avstrijske vojne dopisnice Alice Schalek, dnevnik Goričanke Lucie Bortolotti, spomini pisatelja Alojzija Resa in članki iz tedanjega dnevnega časopisja. Dragocen dokument so tudi arhivski filmski posnetki porušene Gorice in fotografije z zemljo zravnanih okoliških vasi.
Nadjo Velušček fascinira govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.
Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico in odraščala skupaj z njo . Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala celovito, drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati ti dve zelo različni mesti, ki pa si delita isti prostor in osvetljevati njune zgodbe iz preteklosti skozi filmski medij.
»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo , čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne,ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje«
Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih vzpodbujala zanimanje za svet z druge stani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere. Režirala je eksperimentalne mladinske predstave in dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skora tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina- poklon viziji do dokumentarnih filmov.
S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tu od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.
Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma MOJA MEJA iz leta 2002.
Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.
»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček
Filmografija:
Vžgano v spominih, 2017
Ujeta voda, 2015
Trenutek reke, 2010
Sešivalnica spomina, 2006
Proti toku, 2006
Iz zemlje v sliko, 2006
Mesto na travniku, 2004
Sol in pesek, 2003
Pravila igre - Nora Gregor, 2003
Moja meja, 2002
Niso letele ptice, 1999
Cvetoča brda, 1998
foto: Tomaž Skale
vir: Dokudoc