Detajl s štirikanalne video instalacije Gladiatorji. Nizanje podob ognja, zemlje, peska, snega, ki se vrtijo in izgubljajo v krožnem gibanju.

Avtorica je video instalacijo prvotno zasnovala za in-situ postavitev v okviru likovnih prireditev Evropske prestolnice kulture Maribor v bastiji Pokrajinskega muzeja Maribor. Video instalacija je refleksija novega zgodovinskega prostora. S tremi paralelnimi projekcijami padajočih kamnov, zemlje in proda, je umetnica oživela celotni prostor. Avtorico je do zemeljskih materialov pripeljal razmislek o zgodovini srednjeveške gradnje, a naredila je delo, v katerem poetično oživijo sloji zgodovine kot plazovi geoloških naplavin.

Video, narejen posebej za instalacijo, prvič postavljeno v razstavišča Monfort v Portorožu, s prizori človeških teles v gibanju, ki spominja na plazilce. Sledijo drug drugemu v skupnem ritmu, ki jih medsebojno povezuje in jih hkrati zliva z okoljem. Posnetki so deloma abstrahirani: telesa in ozadje se ploščijo v enotno gibljivo strukturo. Podobno kot drugi avtoričini projekti zadnjih let, ki se osredotočajo na avtentične izkušnje fizičnega obstoja, preizkušajo meje telesnih zmogljivosti in ponujajo možnost nadnaravnih sposobnosti telesa, je tudi ta instalacija odziv na naraščajočo tesnobo in osamljenost, ki jo povzroča umikanje v breztelesni kiber prostor. V duhu prepričanja, da je večina odgovorov skritih prav v občutkih, vibracijah, užitkih in bolečinah naših teles, se ta dela borijo za preživetje občutenega, avtentičnega in skrivnostnega.

Video je del serije Črne vode in druge zgodbe - kratkih videoposnetkov brez pripovedne strukture.

Video je gibljiv kolaž, ki človeško telo zlije z svetom organskega. Proces plastenja poveže vizualne elemente in vodi do fragmentov pripovedi. Video, navdihnjen s Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, se počasi prelevi v nejasno snov fantazij in sanj zaljubljencev. Glasba je iz opere code L avtorja Milka Lazarja.

Video prikazuje lebdečo žensko figuro, ki se multiplicira v številnih variacijah in ustvarja ponovitve lastne podobe v ritmu kolonade. Likovno se podoba izmika enopomenskosti s prehajanjem iz konkretne figuralike v abstrakcijo in spet nazaj. Spominja na kolonade antičnega sveta, glede na zasuk notranjega prostora v zunanjega pa video kliče v zavest Plečnikovo kolonado okoli, žal nerealizirane, Katedrale svobode.

Instalacijo sestavljata dve sinhronizirani projekciji na prosojne paravane, ki integrirajo sence, silhuete in odseve arhitekturnih elementov. Pojavi se prostor v prostoru, ki se je v operi vzpostavil na odru, v galeriji pa gledalci vanj vstopajo. Kot zapiše kurator Peter Tomaž Dobrila, »umetnica že v zgodnejših delih v naravno okolje z različnimi tehnikami in koloriti postavljala človeka, ki ga je tudi montažno preoblikovala in izpostavila določene dele telesa, denimo oči. se v zadnjih delih človeška figura stopi z okoljem, postane telo, od katerega ostane silhueta kot senca, ki se giblje v ambientu. Ponotranjenje tega odnosa razpre telesnost, odpre notranjost in (iz)postavi intimnost doživljanja, s čimer se dotakne slehernega. Čeprav so podobe konkretne, jih (značilno) preoblikuje v ogledala duš. Osebe abstrahira v bitja trenutkov, ki se stapljajo v večnost bivanja.

Video instalacijo sestavljajo projekcije stiliziranih človeških figur na sladkorno kocko (2 X 2 X 2 m). Čeprav je v zadnjem času iz zdravstvenih razlogov sladkor očrnjen, je imel v zgodovini zelo pomembno vlogo. Bil je enako pomembna dobrina, kakor je danes nafta, saj je povsod, kjer uspeva sladkorni trs, krojil svetovno geopolitiko in ekonomijo najpomembnejših držav.

Instalacija serije videov z naslovom Hotelski dnevnik, posnetih s statično kamero v zapuščenem hotelu v Los Angelesu, ki so poskušali ujeti atmosfero prostora in njenega spominskega zapisa je bila skupaj z video instalacijo Zlata zavesa postavljena na razstavi v Galeriji Velenje leta 2016.

Video je dokumentacija istoimenske razstave-instalacije, kjer se dva video loopa projicirata na okno galerije (na ulico) in na površino postelje. Lutke z živahnimi plastičnimi lički in mehki, žalostni plišasti ljubljenčki v tej postavitvi vzbujajo globoko zakopano nostalgijo po izgubi afektivnega občutka materialnosti, ki jo paradoksalno ustvarja postindustrijska hiperprodukcija »stvari«. Ker je naše okolje prepredeno s presežkom materialnih predmetov brez primere, je naša kultura priča nenehnemu upadanju sposobnosti, da bi tem predmetom vdahnila čustva. Prav ta čustvena naložba oživlja naš odnos do predmetov in materialnosti kot take.

Drevesa Savane, voda, tok, veter. Del serije petih video objektov s skupnim naslovom Paralaksa.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.