Anja Medved in Nadja Velušček: Območje prehoda
Anja Medved (1969) in Nadja Velušček (1948) sta hči in mati, ki kot avtorski tandem delujeta že vse od leta 1998, ko sta za televizijo RAI posneli kratki dokumentarni film Cvetoča Brda. Njuno skupno ustvarjanje se je začelo v goriškem Kinoateljeju, ki ga je leta 1977 ustanovil sociolog Darko Bratina, za katerega je bil film sredstvo poglobljenega spoznavanja družbe. Zaradi čezmejnega sodelovanja je bil leta 2000 na slovenski strani v hiši Nadje Velušček v Šmihelu ustanovljen tudi Zavod Kinoatelje. Pri snovanju programa je sodelovala že od začetka devetdesetih let naprej, Anja Medved pa se je pridružila nekaj let kasneje, po zaključku študija gledališke in radijske režije na AGRFT. Zadnja leta ustvarjata v okviru zavoda KINOkašča/CINEMattic s sedežem v Šmihelu pri Novi Gorici, kjer prenovljeno podstrešje postaja mikro kino. Nadja Velušček pri produkciji filmov običajno opravlja terensko delo in vodi pogovore z ljudmi, medtem ko Anja Medved prevzema proces režije in montaže.
Filmi Anje Medved in Nadje Velušček so – po klasifikaciji Andreja Špraha – večinoma kompilacijski dokumentarci. Struktura njunih filmov deluje rizomatsko, nehierarhično: pripovedni glasovi se tako namnožijo, da »nadzora« nad pripovedjo
nima neki dominanten pogled, ampak ustvarijo mrežo množice glasov, ki se sešijejo v kubističen mozaik: takšno mnogoglasje je avtorska strategija, s katero se lahko šele izriše polje, ki ga ti glasovi prečijo, vsak po svoje razumejo, prisvajajo in uporabljajo ter pripovedujejo o njem – in šele tako lahko skozi njune filme spregovorijo pokrajinske entitete, kot so Nova Gorica, Gorica, Soča, Goriška brda, Benečija …
Kot omeni Anja Medved, je takšen nazor posledica življenja ob meji in poskusa dati glas meji, mejnemu. In kot v Mestu na travniku ugotavlja Ervin Hladnik Milharčič, sta ob meji resnici vedno vsaj dve: Soča je Isonzo, Čudež pri Kobaridu je Polom pri Kobaridu, Nova Gorica po koraku čez Trg Evrope postane stara … Mejni prostor je zato že po definiciji prostor večglasja in se tako odpira zgodovini – oziroma mikrozgodovini – na način pogleda od spodaj. V delu avtorskega dvojca Velušček-Medved gre za pripovedi in živa pričevanja običajnih posameznikov, ki večinoma niso del velikih zgodovinskih naracij, osebnosti, dogodkov ter učbeniških dejstev, ampak se nahajajo v nekakšnem infraprostoru pod površjem tistega, kar je skozi označevalski proces prešlo v zgodovinsko Resnico.
Pri tem velja poudariti tudi bogato rabo tako javnih in institucionalnih, predvsem pa osebnih in družinskih arhivov, ki skozi filmsko ustvarjanje tudi prvič pridejo v javni prostor. Obenem je avtorski credo dvojca Velušček-Medved ravno kreiranje arhiva in pričevanj: film – kot pravita – postane stranski produkt ustvarjanja arhiva in ne obratno. Obenem z različnimi postopki potujita različne – tudi svoje lastne – rabe arhivskega in video materiala ter s podvojitvami podob v različnih kontekstih naredita vidno, kako so podobe vsakič znova prisvojene za namen določene naracije oziroma učinka.